program

8. 11. 2024 - 5. 12. 2024, Plakatna galerija Figovec

Odprtje razstave petek, 8. 11. 2024, ob 17.00

Slovensko organizirano gibanje za pravice LGBT+ oseb je eno od najstarejših v Evropi. Začelo se je že v socialistični Jugoslaviji, v času brbotajočega zanosa subkulturnih in novih družbenih gibanj, ki so stare druženo-kulturne parametre razgrajevala na politično potentne in kreativne načine. Leta 1984 se je v Ljubljani dogodil prvi festival Magnus, ki danes velja za začetek prvega LGBT+ filmskega festivala v Evropi. Organizirale_i so ga aktivistke_i istoimenske kulturne sekcije za socializacijo homoseksualnosti – ta je dobila ime po Magnusu Hirschfeldu, ustanovitelju berlinskega Inštituta za spolne raziskave, ki je deloval od leta 1897 do nacističnega pogroma leta 1933. Na enotedenskem dogodku Magnus, v organizaciji Škuc-Foruma, so se zbrale_i gostje_e iz cele Jugoslavije in iz različnih držav vzhodno in zahodno od železne zavese, obiskovalke_ci pa so lahko tekom festivala uživale_i v predavanjih, pogovorih, umetniških razstavah in najpomembnejših filmih z LGBT+ vsebinami tistega časa.

Čeravno je bila LGBT+ skupnost nenehno tarča napadov, tako v stari kot tudi v novi državi, je festival postal osrednji dogodek skupnosti in zaveznikov. V zadnjih štirih desetletjih je bil prekinjen le enkrat. Leta 1987 naj bi se Magnus festival začel 25. maja, na jugoslovanski državni praznik ob praznovanju rojstnega dne pokojnega predsednika Tita. Nepresenetljivo je bil zaradi pritiskov oblasti in medijev odpovedan, češ da bi »mednarodni kongres homoseksualcev in lezbijk« prinesel »resno nevarnost zaradi širjenja aidsa«. Zgodnji izbor prvih edicij festivala je bil osredotočen na homoseksualne moške, s pomembnimi izjemami, kot so bile projekcije filmov Grenke solze Petre von Kant (Nemčija, 1972, rež. Rainer Werner Fassbinder), Drugačna pot (Madžarska, 1982, r. Károly Makk) in filmov Ulrike Ottinger. V tistem času se je začela organizirati skupina lezbičnih aktivistk, in v 1987 ustanovila sekcijo LL, prav tako pri Škuc-Forumu. Njeni ustanovni članici Suzana Tratnik in Nataša Sukič sta decembra leta 1988 organizirali Teden lezbičnega filma, takoj za njim pa je sledil Teden gay filma, v organizaciji Braneta Mozetiča, v imenu Magnusa. Prvega sta aktivistki izvedli kar s piratskimi kopijami filmov, ki sta jih med bivanjem v Londonu na VHS kasete presneli s televizije. Tako so lahko gostje_i festivala uživale_i tako v filmih kot tudi v britanskih reklamah, ki so filme prekinjale vsakih deset minut in publiko dodobra nasmejale. H gverilskim metodam pa se je festival v nadaljnjih letih zatekal ničkolikokrat, zlasti zaradi posrednega ali neposrednega onemogočanja s strani oblastnikov.

V zadnjih 40 letih je imel filmski festival veliko imen, ki bi lahko bila sama po sebi predmet analize, saj kažejo, kako so se v desetletjih spreminjale definicije spolnosti, spolov in identitetnega aktivizma. Leta 2014 so se organizatorke_ji in selektorice_ji festivala odločili, da dogodek ponovno preimenujejo, da bi vključili novo in spreminjajoče se občinstvo, identitete, politiko in bogato raznolikost tem in estetik sodobnega LGBT+ filma. Tako smo 40. let dočakali kot Festival LGBT filma.

Obletnice so po navadi čas za refleksijo preteklosti in načrtovanje prihodnosti: ni vse rožnato – edicijo 2023 je zaznamoval zažig mavrične zastave, ki je visela nad Kinodvorom, kar je še enkrat potrdilo, da ugodna družbena klima in pozitiven odnos do manjšin nista nikoli dokončno izborjena. Potem je tu še vprašanje »vulgarnega materializma« organizacije kulturnih dogodkov: festivalska ekipa prostovoljcev iz leta v leto poskuša ohranjati sidrišče LGBT+ skupnosti s skromnimi finančnimi sredstvi, ki niso vedno zagotovljena … Kljub temu pa je tokratna obletnica festivala čas ponosnega praznovanja – festivalskega boja in obstoja, upornosti, odpornosti in dolgoletnega veselja, predvsem pa dobrih filmov in skupnosti, ki je v zadnjih štirih desetletjih festival sooblikovala.

Razstavo omogočata: Mestna Občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo