V tvojem kratkem filmu so glavne tri prijateljice, Sina, Mihrije in Jasna. Kaj jih združuje?
Sestre, kakor jih poimenujem, združujejo ranjenost, ranljivost, pa tudi notranja moč. Vse tri so rojene v dokaj tradicionalnih družinah in postavljene v določene vloge, a se same v njih ne prepoznajo in ne želijo sodelovati. Združijo se v svojo skupnost, ki je obenem obrambni mehanizem in zaščita proti vdoru zunanjega sveta, a lahko hitro postane tudi zapor lastnih prepričanj.
Punce trenirajo borilne veščine, oblačijo se športno in se aktivno upirajo fantovskemu nasilju, ki v družbi velja bolj kot »hec«. Zaradi svojega nekonformizma so še bolj na udaru, imajo jih za izzivalne in nore. Je vendarle boj boljša izbira od tihega, trpečega prilagajanja nepoštenim pravilom o spolih v družbi?
Boj je vedno bolj iskrena pot, a vedno tudi veliko težja. Verjamem pa, da ima vsakdo svojo obliko boja.
Postavijo si deset pravil. Ali z njimi oblikujejo tudi svojo identiteto, svoj svet?
Pravila, deset zapovedi, po katerih živijo, so reakcija na sistem, v katerega so bile rojene in so del prej opisanega obrambnega mehanizma. Z njimi si definitvno oblikujejo svojo identiteto in svoj notranji svet, a hodijo po tanki liniji, da postanejo ujetnice svojih prepričanj. Identiteto namreč razumem kot veliko bolj fluiden pojem in zdi se mi, da če se je začneš dogmatično oklepati, ne le ostaneš na istem mestu, temveč se vrtiš v krogu lastnih in tudi tujih pričakovanj.
Kje bi bilo mogoče najti vzporednice med balkanskim fenomenom virdžin, kjer lokalni običaji preglasijo posamezničino_kovo izbiro, in sodobnimi puncami ali z ženskami, ki ne želijo ustrezati predpisanim idealom ženskosti?
Mislim, da so virdžine le zelo konkreten in ekstremen primer ali prikaz družbenega sistema, v katerem živimo. Le v tako rigidnem sistemu, kjer se poveličuje le ena stran ali en spol, se lahko zgodi, da je ženska ne samo zatirana in se zahteva, da ustreza pričakovanjem, temveč — kot pri fenomenu virdžin — dobesedno izničena. Zanimivo je bilo brati intervjuje z virdžinami, saj so nekatere izrazile toliko sovražnosti do svojega biološkega spola, ampak ponavadi zato, ker so v moški vlogi, ki jim je bila dodeljena, imele veliko več svobode ali pa recimo očetovo spoštovanje. Mislim, da vsakdo nosi v sebi svojo žensko ali svojo obliko ženskosti, in prej ko to sprejmemo, prej bomo napredovali kot družba.
Solidarnost z njimi pokaže transpunca Fantasy in na koncu filma nastane novo zavezništvo. Je woman power v najširšem smislu povezovanja marginaliziranih identitet nuja in morda celo nova realnost?
Pri srečanju Fantasy in Sester se mi je porajalo vprašanje, kaj se zgodi, ko se srečata transspolna ženska in virdžina? Nekdo, ki se je rodila v telesu in spolu, ki ga ne čuti kot svojega, a je zaradi tega pogosto družbeno zatirana, in nekdo, ki ji je bilo družbeno določeno, da njeno telo in spol nista ustrezna in se morata preobraziti v nekaj drugega … paradoks. Nobeni pa ni zares dovoljeno biti ženska. Ampak, ko govoriva o woman power, verjamem, da smo ženske res tiste, ki si damo moč. Vzamemo si moč zase. Nihče nam je ne bo podaril, ta svet ni tako skrojen. Mislim, da lahko s skupnimi močmi odkopljemo globoko zakopano žensko oko.
Kako so se v vlogi upornic počutile igralke – nenazadnje takšnih vlog za ženske ni prav veliko?
Vse igralke in igralci v filmu so naturščice in naturščiki, z izjemo izjemne Mie Skrbinac, ki je edina profesionalna igralka v filmu. Casting je potekal zelo intenzivno in precizno in našle smo ljudi, ki v sebi nosijo te like, njihovo senzibilnost, celo podobno osebno zgodbo, surovost, ranljivost in moč. Delo z igralkami ni potekalo na klasičen način, predvsem je bilo pomembno, da se zares oblikuje skupnost. Vsaka izmed njih je dala v vlogo velik del sebe in doprinesla filmu maksimalno, obenem pa se je res rodilo sestrstvo, ki je transcendiralo naprej.
Na najbolj referenčnem festivalu kratkega filma v francoskem Clermont-Ferrandu si dobila prvo nagrado. Kaj je prepričalo žirijo?
Ob prejetju nagrade so mi povedali, da so Sestre prvi film, ki so ga uvrstili v ožji izbor, in da je bila žirija složna ob dodelitvi nagrade. Nato sem bila v blagem šoku, ko so mi podelili nagrado, in nisem mogla več zbrano poslušati, ampak mislim, da so jih prepričale iskrenost, senzibilnost, surovost in neposrednost filma. Ogromna nagrada je že to, kako osebna in topla sporočila ter odzive sem dobila od gledalk in gledalcev. Ko vidiš, da gre film res do srca ljudem, je to nekaj največjega in najmočnejšega.
Ali je nagrada prispevala k večjemu številu povabil na domače in tuje festivale?
Težko je reči, ali pomaga nagrada ali je to stvar filma, a definitivno so se mi v tujini odprla vrata, za kar sem zelo hvaležna.
Posnela si kratki film, ali ostaja v igri načrt za celovečerec Sestre?
Sestre so samostojni film, a so bile koncipirane tudi kot študija za celovečerni film Fantasy, na katerem intenzivno delamo z ekipo. Fantasy se nadaljuje tam, kjer so se Sestre končale in gre, če se izrazim takole – na divjo in globoko vožnjo.
Suzana Tratnik