en

Nicole, tudi vi ste prišli iz Čila, iz Santiaga, sicer kasneje kot Ivan – zakaj ste odšli? Kako to, da imate tudi špansko državljanstvo? Zdaj pa živite in delate v New Yorku?

 Rodila sem se v Santiagu, toda vsaj polovico življenja sem migrantka: najprej sem bila petnajst let v Španiji, zdaj pa sem že devet let v ZDA. Kmalu zatem ko sem leta 1998 zaključila študij igralstva v Santiagu, se mi je vse bolj dozdevalo, da se z igralstvom ne bom mogla zadovoljivo približati zgodbam in likom, ki so me prevzemali, zato sem se odločila za študij avdiovizualne komunikacije v Madridu. Ob tem pa sem se začela resno zanimati za vprašanja družbene vključenosti, sodelovala sem z različnimi organizacijami in delala s seksualnimi delavkami_ci, z migranti brez dokumentov, z ljudmi z različnimi funkcionalnimi in duševnimi obrazi. Vsa ta srečevanja z neobičajnimi ljudmi so mi pomagala razviti nov pogled na življenje in okrepiti moje umetniško in človeško videnje sveta. Po petnajstih letih življenja v Madridu sem pridobila še špansko državljanstvo, toda leta 2012 sem se odločila za selitev v New York, kjer sem se posvetila filmu, točneje, tvegala sem z avdiovizualnimi portreti umetnikov. V teh delih sem raziskovala motive in strahove številnih umetnikov, ki so imigrirali iz Latinske Amerike in so se znašli na njujorškem umetniškem trgu. Delala sem tudi z igralko Mary Monahan, s katero sva dokumentirali premagovanje travme, potem ko jo je spolno zlorabil filmski režiser James Toback. Vsi ti kratki filmi so v meni izkristalizirali potrebo, da snemam filme v povezavi z družbeno pravičnostjo. Tako sem leta 2019, po sedmih letih raziskav, nastopila s svojim prvim dolgometražnim filmom, Monalisino popotovanje, ki se osredotoča na moje dolgoletno prijateljstvo s pisateljem in seksualno_im delavko_cem Ivánom Monaliso. Moja umetnost in filmi so globoko povezani z mojo identiteto Latinoameričanke, ki je migrirala v ZDA, ter s skupnostmi in z ljudmi, ki mi veliko pomenijo.

Kako ste Ivana sploh našli v New Yorku in zakaj ste ga iskali? Kdo je dal idejo za film?

Ivana sem spoznala v Čilu, leta 1993, ko je obiskoval študij igre. Stara sem bila sedemnajst let in takoj me je prevzel, ne samo zaradi svojega talenta, pač pa kar s svojo osebnostjo. Vedno je deloval brez kakršnihkoli pričakovanj, kot v bistvu funkcionirajo pravi umetniki, in zato sem ga začela zelo občudovati. Toda šola se je končala, vrnil se je v svoje rojstno mesto in nisem več slišala zanj. Tedaj si brez družbenih omrežij in mobilnih telefonov zlahka izgubil stik z nekom. Leta so tekla, odšla sem študirat v Madrid in tam sem slišala, da se je preselil v New York.

Ko sem se preselila v New York, sem se, sedemnajst let po najinem prvem srečanju, odločila, da ga poiščem. Srečanje z Ivanom – pa tudi z Monaliso – je bilo pravo presenečenje. V trenutku me je začel strahotno zanimati. Hotela sem razumeti, zakaj je nekdo, tako talentiran kot je bil on, enostavno izpustil iz rok tako obetavno prihodnost v lastni deželi in prišel živet v senco marginalizacije, in to za dolga leta brez vsakih papirjev. Da bi razumela njegove-njene odločitve, sem začela snemati najina srečanja. In ob teh srečanjih sem ugotovila, da moj prijatelj dejansko ni nikoli prenehal uporabljati svojega talenta in da je svojo ustvarjalno genialnost osredotočil na stvaritev nečesa dosti pomembnejšega kot je lahko umetniški izdelek, in to je bila njegova lastna identiteta.

Kako je potekalo snemanje? V filmu je tudi nekaj seksualnih prizorov; ali ste jih posneli s skrito kamero?

Snemanje materialov, ki sem jih uporabila v filmu, je trajalo od 2012 do 2018. Toda odkrito rečeno, na začetku nisva niti vedela, da bo iz tega nastal film, zato sem uporabljala tehniko, ki je bila na dosegu. Začela sem s preprosto žepno kamero, z mobilnimi telefoni, včasih sem si sposodila DSLR-kamero in zoom snemalnik zvoka. Z leti sem v projekt lahko vložila tudi nekaj lastnega denarja. V glavnem sem delala sama, ali pa so mi pomagali prijatelji in soprog. Bilo je težko, danes pa se mi zdi, da je bila to celo prednost, saj sem si lahko dovolila več intimnosti pri snemanju, ker ni bilo nikogar drugega zraven, manj sem pazila. Seksualne prizore, recimo, sva snemala z nadzorno kamero, ki jo ljudje uporabljajo za zaznavanje tatov ali podgan v garažah in na vrtu. Gre za zelo majhno kamero, ki se samodejno sproži ob najmanjšem premiku, tako da jo je Monalisa zgolj položila na polico in malo zakrila. Zabrisanost prizora je bila naravnost odlična, saj me ni zanimal obraz stranke, s katero je Monalisa seksala, pač pa sama seksualna dejavnost.

Kje ste film prikazali doslej in kakšni so bili odzivi? 

Doslej je bil film prikazan na več kot šestdesetih mednarodnih filmskih festivalih po vsem svetu in je prejel nekaj nagrad za najboljši dokumentarec, tako na festivalu ZINEGOAK v Baskiji, na Vox Feminae FF na Hrvaškem, na festivalu LesGaiCineMad v Madridu in na festivalu REDFECI v Čilu, med drugim.

Nicole Costa bo imela krajšo filmsko delavnico v nedeljo, 12. 12. med 11. in 14. uro v prostorih Kinoteke.