V prihodnosti leta 2020 ne bomo mogli opisovati brez omembe korone in globokih posledic, ki jih je pustila v našem vsakdanu, tudi na filmski sceni. Kinematografija iz učinkov divjanja virusa ni izvzeta: če so v preteklosti filmi v času kriz in kolektivne stiske ljudstvo vabili v svoj fiktivni objem in jim pomagali prebroditi težke čase, so letošnja odpoved filmskih festivalov, zaprtje kinodvoran in prestavljanje premier filmskih uspešnic na »boljše čase« globoko posegli v javne filmske prostore, druženje in kolektivno filmsko kontemplacijo – torej v vse tisto, kar dela festivale in grajenje njihovih skupnosti tako posebne. A kljub negotovosti glede tega, kaj se utegne zgoditi s kinodvoranami in festivali do konca leta, Festival LGBT filma ponuja nov program, ki vabi gledalke_ce in tuje goste nazaj v kine po državi, k skupnemu ogledu najpomembnejših sodobnih LGBT+ zgodb z vsega sveta.
Rdeča nit več filmov letošnje selekcije je časom primerno izpostavljanje usode LGBT+ oseb v razmerah kriz, militarizacije in maskulinega nasilja: prvi je izjemno visceralen južnoafriški Moffie (Oliver Hermanus, 2019), ki nas popelje v leto 1981, v katerem so morali mladi beli moški v vojsko, da bi zaščitili vse bolj ogrožen režim apartheida. V vojaškem moškem kolektivu se subtilni potencial homoerotike izmenjuje z brutalnim grajenjem južnoafriške belske maskulinosti, za katero so ranljivost in prepovedana čustva protagonista prav toliko velika »grožnja« režimu, kot so mu komunizem in vse glasnejši temnopolti prebivalci države. Za največji šok letošnjega programa poskrbi film Dobrodošli v Čečeniji (Welcome to Chechnya, David France, 2020), ki se dogaja v sodobnosti vzpona skrajne desnice v Evropi in nas pretresljivo sooča z normalizacijo nasilja nad tistimi, ki ne spadajo v večinsko družbo. Politično pomemben dokumentarec o sistematični in nekaznovani čistki LGBT+ ljudi v tej kavkaški republiki ter ruskih aktivistih, ki jih poskušajo rešiti, mestoma spominja na fiktivni akcijski triler, s to razliko, da je dogajanje ubijanja in napetega bežanja žrtev še kako resnično, srečni konci pa niso ne zagotovljeni ne pogosti. Omenjena filma in dokumentarec Tiha generacija (La Generación Silenciosa, Ferran Navarro-Beltrán, 2020), o skritih homoseksualnih skupnostih v času Francovega režima v Španiji, nam jasno kažejo, kako nacionalizmi, militarizmi in/ali verski fundamentalizmi kjerkoli na svetu v LGBT+ osebah najdejo priročne žrtve za vajo v patriarhalnem nasilju in združevanju krhke družbe, kar se poenoti v skupnih vrednotah preganjanja drugačnosti, ki ne spada v heteronormativne okvire.
Druge zgodbe letošnjega festivala opozarjajo, da so hrbtna plat eksplicitnega nasilja subtilni pritiski k »normalizaciji« seksualnosti in binarnega spola, s katerimi se v vsakdanu spopadamo na različne, velikokrat nereflektirane načine. V čustveno poetičnem južnokorejskem filmu Zima v mesečini (Moonlit Winter, Lim Dae-hyung, 2019) spremljamo najstniško Sae-bom, ki najde skrito ljubezensko pismo in ugotovi, da je bila njena mati v mladosti zaljubljena v sošolko z Japonske, a ob razkritju prisiljena v poroko z moškim. Tako se hči odloči, da ženski, ki nista nikoli pozabili druga druge, ponovno združi. Podobno nas presunljiv film Midve (Deux, Fillipo Meneghetti, 2019) sooči s scenarijem o dveh ženskah, ki sta vsem na očeh živeli v skritem razmerju več desetletij, in tem, kaj se zgodi, ko ena od njiju zboli, druga pa do nje in njunega skupnega življenja nima nobene pravice več. Vsakdanje nasilje spolnih normativov, odziv družbe na preseganje mej pripisanega spola in medikalizacijo nekonvecionalnih teles pa učinkovito naslovita filipinski film o interspolni osebi Metamorfoza (Metamorphosis, J.E. Tiglao, 2019) in dokumentarec o transspolni osemletnici Sashi, Punčka (Petite fille, Sébastien Lifshitz, 2020).
Letošnja bera filmov se za fascinantne in spregledane LGBT+ zgodbe rada ozira tudi v preteklost. Med temi je najbolj pričakovan britanski film Amonit (Ammonite, 2020) režiserja Francisa Leeja, ki se na festival vrača po odmevnem prvencu, Božja dežela (God's Own Country, 2017). Odlična Kate Winslet upodobi paleontologinjo Mary Anning, ki se je v 19. stoletju kljub spolu in pripadnosti delavskemu razredu poskušala prebiti med spoštovana imena takrat vse bolj priljubljene vede. Ko se ji na izkopavanjih pridruži bogata in nesrečno poročena Charlotte (Saoirse Ronan), se ustaljeno življenje obeh postavi na glavo. Kubansko-švicarska kostumska drama Nepokorni (Insumisas, Laura Cazador, Fernando Pérez, 2019) govori o resničnem življenju Švicarja Enriqueja Faberja, ki je v 19. stoletju pripotoval na Kubo, deloval kot spoštovan zdravnik in se poročil z žensko. A Enrique je bil v resnici Enriqueta, film pa s pomočjo izjemne zgodbe, kovane preko feministične prizme, razprostre zgodovino suženjstva, rasizma, mizoginije in seksualnega nasilja, ki odzvanja onkraj enega otoka in časa, v katerega je film postavljen. Dva lahkotnejša biografska filma, italijanski Bridka leta (Gli anni amari, Andrea Adriatico, 2019) in portugalski Variações (João Maia, 2019), pa predstavita dve pomembni zgodovinski aktivistični figuri v obeh državah: prvi je Mario Mieli, ekstravagantni voditelj italijanskega gibanja za pravice homoseksualcev v sedemdesetih, drugi pa fascinantni António Variações, znameniti portugalski pevec, ki mu je kljub odkriti homoseksualnosti uspelo postati ljubljenec občinstva, v osemdesetih letih pa je umrl za posledicami aidsa. Nikakor seveda ne gre spregledati nove stvaritve unikatnega kanadskega režiserja Bruca LaBruca, ki se v filmu Sveti Narcis (Saint-Narcisse, 2020) poleg radikalno queerovske erotike poklanja estetiki in svobodi sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Glede na dogajanje v letošnjem letu se tovrstni filmski pogled v preteklost morda zdi kot upravičen eskapizem pred realnostjo sedanjosti, vendar vsa omenjena dela hkrati ponujajo zemljevide preteklega aktivizma in točk boja za prihodnost. Potrebna sprostitev in romanca – denimo nemška romantična saga Med poletjem in jesenjo (Zwischen Sommer Und Herbst, Daniel Manns, 2018), avstralski transspolni otvoritveni film Neslišano (Unsound, Ian Watson, 2020) in posrečeno komični gejevski animirani film Top 3 (Topp 3, Sofie Edvardsson, 2019) – sta trdno usidrani v današnji čas. Selekcija tako niansira pesimizem in optimizem LGBT+ življenj v letu 2020: končno je prišel čas, ko si lahko LGBT+ skupnost predstavlja svoje srečne konce in v njih uživa, a te vedno spremlja previdno opozorilo, da ni bilo vedno tako. Še zlasti v času kriz pa nam tudi festivali pomagajo reflektirati sedanjost in paziti, da bo čas, ki sledi, boljši za vse.
Jasmina Šepetavc