Bruce LaBruce, kontroverzni kanadski umetnik, se je vrnil na velika platna z dolgo pričakovanim filmom Sveti Narcis (Saint - Narciss), ki je bil premierno predvajan in tudi nagrajen na 77. Beneškem filmskem festivalu. LaBruce je znan obraz našega festivala, njegov prvi film smo predvajali že leta 1993, No Skin Of My Ass, zatem še Super 8½ (1994), Beli nastavljač (Hustler White, 1996), Udarec po koži (Skin Flick, 1999), leta 2011 LA Zombi (L.A. Zombie) in tri leta kasneje Gerontofilijo (Gerontophilia).
Sveti Narcis je reinterpretacija grškega mita o Narcisu in večplastna zgodba, prepoznavna po njegovem slogu homoerotičnosti, provokacij, ironije in humorja.
Zakaj odločitev za interpretacijo zgodbe z dolgo mitološko zgodovino?
Ker je narcisizem privzeta senzibilnost 21. stoletja, se mi to zdi odličen čas za reinterpretacijo grškega mita o Narcisu. Obožujem postavljanje mitov v sodobni kontekst. Recimo Cocteaujevo interpretacijo mita o Orfeju. V svetu je narcisizem tako vseprisoten in razširjen, da ga zlahka sprejemamo. Nihče ne opazi, kako čudno in ekstremno je to v resnici. Zgodbo sem umestil v začetek sedemdesetih let. Glavni lik Dominic stoji izven množice in je bizaren. Odkrije, da ima dolgo izgubljenega brata dvojčka, in da so ju ločili ob rojstvu. Tako je njegov narcisizem, izziv poiskati lastnega dvojnika, bolj razumljiv. Nauči se ljubiti samega sebe preko tega spoznanja. Drugi filmski karakterji, zlasti mati Beatrice in duhovnik, pa sledijo svojemu narcisizmu po poti sebičnih seksualnih želja, ne da bi se menili za tiste, ki jih ljubijo. Tako sta v filmu predstavljeni dobra in slaba plat plat narcisizma.
Kako se to povezuje s krščansko ikonografijo, ki je ena glavnih premis vašega filma?
Leta 2012 sem v La Fresh Gallery imel razstavo Nespodobnost (Obscenity) s fotografijami madridskih zvezd in modelov v pozah svetnikov in mučenikov. Kot motiv sem uporabil hostijo ali sveto vodo iz katoliških obredov. Hostije so bile položene na oči, usta in erogene točke modelov. Tako so postale simbol cenzure in hkrati erotične stimulacije. Kot bi uporabil nalepke za ženske bradavice, da bi zanikal seksualnost in jo hkrati afirmiral. Raziskoval sem povezavo med vero in seksualno naslado. Življenja svetnikov so polna ekstremnih fetišev, mazohizma in čudežev. Sveti Sebastijan, ki se pojavi v filmu, je posvojeni lik gejevske seksualnosti. Njegovo mučeno telo in trpljenje sta postala seksualna fetiša. Kvirovski režiser Derek Jarman je ustvaril erotični kempovski film Sebastiane prav o tem. Moj film pa raziskuje sadomazohizem, ki se zdi inherenten in ekstremen del verske predanosti in transcendence. Poleg vsega je izkoriščanje mladih fantov v katoliški cerkvi že znano in skoraj univerzalno.
Znani ste po obravnavi tem na robu družbenega konsenza. Kakšen je bil vaš pristop do prikaza incestnega odnosa in kako je ta v filmu povezan z mitom o Narcisu?
Incest in narcisizem sta neločljivo povezana. Obstaja klinična študija o bližnjih družinskih članih (oče in hči, mati in sin itd.), ki so bili ločeni ob rojstvu in so se ponovno združili v odraslosti. Ni bilo redko, da so razvili romantična čustva ali celo seksualna razmerja. Manjkala sta skupno odraščanje in celostna izkušnja družinske celice, socialne pogodbe in tabuja, ki bi odvračali od takšnih vzgibov. Fenomen incesta med dvojčki (Twincest, kot je bil delovni naslov filma) je bržkone najbolj družbeno sprejeta različica, ker je medsebojna privlačnost dvojčkov morda laže razumljiva. Enojajčni dvojčki imajo tesno čustveno vez in zdi se, kot da bi imeli priložnost seksati s samim sabo oziroma s svojo zrcalno podobo. V filmu je predstavljena še druga, bolj simbolična interpretacija incesta. Odnos med mamo Beatrice in Irene, hčerko njenega umrlega ljubimca, sicer ni incest, vendar Beatrice simbolno prevzame vlogo njene matere in ljubimke. Tudi duhovnik Andrew je simbolni oče, ki ima seksualne odnose z Danielom, dvojčkom, ki ga je spolno zlorabljal že od mladih let. Z obritima glavama in skoraj identičnima kostumoma sta simbolično predstavljena kot dvojčka. Tukaj gre za isti podton incesta. Freud je razvil koncept družinske romance. Neizogibna seksualna napetost in čustva v tesno povezani ožji družini so velikokrat izvor sramu in krivde. V filmu do skrajnosti izrazim to teorijo in hkrati ambivalenco, s ščepcem kempa in ironije pa tudi poskušam odstraniti sramoto.
Koliko vam je bilo pomembno v filmu izpostaviti homoseksualnost med duhovščino?
Moj pristop do že navidezno večnega fenomena je nekoliko sporen, saj priznava možnost pristne ljubezni in celo romance med seksulnim izkoriščevalcem in žrtvijo. Celo Oprah je nekdaj izpostavila, da otroci, žrtve spolnega nasilja, lahko občutijo užitek. Za to obstaja psihološki izraz Stockholmov sindrom. Zlorabljeni otrok ima ambivalentna čustva, zato je tak odnos bolj zapleten, kot smo si pripravljeni priznati. V filmu Daniel uživa v sadomazohističnih seksualnih dejanjih duhovnika in se celo zaljubi v svojega mučitelja. Šele ko mu brat Dominic prikaže situacijo iz druge perspektive, dojame, kako je to narobe. Še teže je razumeti pristno duhovnikovo ljubezen do Daniela, saj mu škoduje in ga celo želi uničiti.
Vaše ustvarjanje je tesno vezano na homoerotičnost. Kakšno vlogo je ta prevzela v interpretaciji Narcisa v sodobni družbi, obsedeni z lastno podobo, in kako bi to povezali z specifično gejevsko skupnostjo?
Poleg neodvisne filmske produkcije ustvarjam tudi pornografske filme. Tako mi fenomen »twincesta« ni tuj, še posebej ne v gejevskem svetu. Sveti Narcis klub nepornografskosti drzno predstavlja tudi erotično privlačnost med dvojčkoma. Seksualni narcisizem je bil vedno prisoten v homoseksualnem razmerju. Zdi se, kot da je seksualno poželenje v gejevskem svetu na grobo razdeljeno na tiste, ki iščejo objekt poželenja, ki jim je totalno nasprotje, in na tiste, ki iščejo identičnega sebi. Kličemo jih twinnies, gre za inherentni narcisizem. Seveda so geji še posebej na socialnih omrežjih nagnjeni k samoreprezentaciji kot hiperseksualiziranega objekta, fiksiranega na lastno telo, obraz in na neskončno zrenje lastne podobe v ogledalu pametnega telefona.
Vaša naracija je vedno prepredena s specifičnim smislom za humor in ironijo. Koliko vam je to pomembno v tem filmu in v vašem opusu?
Sveti Narcis je v osnovi melodrama. Ampak kot vsaka melodrama je tudi v emocionalnem sozvočju z občinstvom. Ni nekaj, čemur se samo nasmehneš ali celo zasmehuješ. V tej melodrami je najboljši kemp odigran neposredno dramatično, brez namigovanja ali pretiravanja. Moji filmi so ponavadi močno čustveno iskreni in z romantičnim nabojem, kar je velikokrat v nasprotju z ekstremnimi in tabu temami, ki jih obravnavam. Vse od zombijev, ki pofukajo mrtve nazaj v življenje, kot v LA Zombiju; pa do filma Gerontofilija, kjer mladi fant uresničuje svojo spolno privlačnost do starejših. Poskušam vnesti nekaj romance v fetiše in tabuje, ki jih večina zavrača kot nizkotne in sprevržene.
V filmu ste razvili estetiko stare šole. Zakaj ta vrnitev v zgodovino filma preteklega stoletja?
Sveti Narcis je poklon moji najljubši filmski dobi na koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Celo mainstream filmi so takrat podirali in dekonstruirali klasično kinematografijo z drugačno naracijo in eksperimentalnimi pristopi. Sveti Narcis referira direktno na filme, kot so The Fox (1967), lezbična melodrama Marka Rydella, film Roberta Altmana Images (1972) in filma Briana De Palme Sestri (1972) ter Obsession (1976). Celo glasba Christopha Lamarche-Ledouxa spominja na te filme. To je tudi poklon obdobju filmske produkcije Quebeca, zlasti triologiji Paula Almonda in njegove takratne žene Genevieve Bujold: Isabel, The Act of the Heart in Journey. Želel sem ustvariti podobno atmosfero in stil, zato sem izbral čudovitega direktorja fotografije iz Quebeca Michela La Veauxa, ki je delal s takratnimi mojstri, kot so Claude Jutra, Michel Brault in Francis Mankiewicz. Poleg podobne narativne strukture smo uporabili tudi iste leče, tehniko in osvetlitev tistih časov. Michel ni ustvaril videza filma s postprodukcijo, ampak že direktno preko kamere. Ko sem prišel do kadrov dvojčkov, pa sem se zanašal predvsem na analogne tehnike deljenega zaslona ali uporabo dvojnika.
Miha Satler
Več na:
https://www.hollywoodreporter.com/news/saint-narcisse-film-review-venice-2020
https://variety.com/2020/film/global/bruce-labruces-queer-comedy-saint-narcisse-acquired-by-best-friend-forever-exlcusive-1234630188/
https://www.queerlion.it/en/saint-narcisse/