Študirali ste na Kubi in večina vaših filmov je povezana s Kubo. Kako to, da ste se odločili za študij na Kubi?
Iz več razlogov. Kuba me je z vsem, kar je predstavljala, zanimala že v otroštvu, še posebno pa tamkajšnja revolucija. Kuba je še zadnja trdnjava, ki se upira ZDA. Chejeva dežela. Ta nekoliko romantična plat me je pritegnila.
Prvič sem jo obiskala pri 18 letih in se zaljubila tako v deželo, kot v mladeniča, ki je kasneje postal moj mož in oče najinih otrok.
S pojavom digitalne tehnologije pa se je odprla možnost snemanja neodvisnih filmov. Tako, da je šlo za tri ljubezni na prvi pogled: do dežele, do mojega partnerja ter do neodvisnega filmskega ustvarjanja. Vse to me je pripravilo do tega, da sem se eno leto po svojem prvem obisku na Kubi leta 2003 vpisala na študij filma in se tam ustalila.
Bi rekli, da ste se na pot filmske režiserke podali po spletu naključij?
Pravzaprav ne, saj sem se po zaslugi svojega očeta, ki je bil velik občudovalec filma, s filmom srečala že v ranem otroštvu. Spoznal me je s filmi, ki so mu bili zelo ljubi. S tem me je tudi skušal držati stran od televizije, risank in komičnih nadaljevank.
Bolj sem bila vzgojena v vesolju filma, kot pa v televizijskem svetu, če tako rečem. Ljubezen do filma je bila v meni kultivirana. Nato je, ko sem bila stara okoli 10 let, moj oče iz filmskega navdušenca prerasel v filmskega distributerja za celotni francosko govoreči del Švice. Za distribucijsko podjetje Trigon Films, ki ima svoje začetke v osemdesetih, je pričel uvažati filme iz Afrike, Azije, Latinske Amerike. Občasno sem ga spremljala na filmskih festivalih, kjer sem si ogledala tudi po 10 filmov na dan. To je le še poglobilo moje zanimanje za film.
Zelo rada tudi pišem. Že v mladosti sem napisala kar nekaj dramskih besedil. Pisanje je bilo vedno moj prostor udobja. Je pa res, da nisem razmišljala o filmu s stališča režije ali scenaristike. Šele ko sem v Havani spoznala kolektiv filmskih ustvarjalcev, sem se želela vključiti.
Mislim, da me je do filmskega ustvarjanja, po 18 letih navduševanja nad filmi, pripeljala življenjska pot, ki je bila že od začetka tako začrtana.
Kako ste izvedeli za Enriquetino zgodbo? Kako to, da ste si to zgodovinsko zgodbo izbrali za svoj prvi celovečerec?
Za njeno zgodbo sem slišala znotraj filmskega kolektiva, ki sem ga prej omenila. Kolektiv se imenuje Espera Espera Bio Production. Leta 2004 si je ta kolektiv zadal nalogo, da bo v Havani posnel prvi neodvisen celovečerni film z omejenimi sredstvi. Tistega projekta smo se lotili zelo zagnano, z veliko navdušenja. Bila sem asistentka režije. To je bilo moje prvo sodelovanje pri igranem celovečercu. Kubanski producent tistega filma mi je pripovedoval o Enriqueti, saj je vedel, da tudi jaz, tako kot Enriqueta, prihajam iz Švice. Mislil je, da zgodbo poznam, a je nisem. Ta zgodba sonarodnjakinje, ki je prišla na Kubo pred 200 leti, me je zelo prevzela. Slišalo se je kot zgodba, kjer realnost presega domišljijo. Želela sem si, da bi to neverjetno zgodbo spoznalo več ljudi, saj je niso poznali ne v Švici, ne drugod po Evropi.
Zdelo se mi je, da zgodba odpira veliko tematik: kako se posameznik, še posebno ženska, lahko postavi po robu družbi, ki deluje kot mehanična lokomotiva. Nadalje obravnava pravice žensk: pravico do opravljanja svojega poklica, pravico do izbire ljubljene osebe. Ob tem je pomembna tema suženjstvo in z njim povezano nasilje ter Enriquetino prizadevanje, da bi v tedanjo razslojeno kubansko družbo vnesla več enakosti in družbene pravičnosti. Vsi ti sovpadajoči se boji so me zelo spodbujali k realizaciji tega filma.
Koliko je bila za vas pomembna zgodovinska doslednost? Je bilo težko priti do zgodovinskih podatkov?
Ko smo našli švicarskega producenta, ki je finančno podprl pisanje scenarija in raziskave, smo se scenaristi poglobili v pisne vire o Enriqueti. Našli smo nekaj knjig, člankov in antropološke prispevke Cesarja Gonzaleza, ki je napisal poglobljeno antropološko in sociološko študijo Enriquetinega primera. Ob tem smo odkrili tudi kar nekaj umetniških del, ki obravnavajo njeno zgodbo. Četudi v Evropi zanjo še nismo slišali, pa je njena zgodba na Kubi dobro poznana. Nismo je mi izkopali iz pozabe. Obstaja kar nekaj knjig, gledaliških predstav in filmov, ki jo obravnavajo.
Vendar pa je bilo v vseh teh delih prisotno avtorsko fantaziranje, odmik od prave zgodbe. Obstaja veliko kontradiktornih verzij njene zgodbe. Zato smo se osredotočili predvsem na arhiv sodnega procesa. A, še celo tam, v zapisniku sodnega procesa, si Enriquetine izjave nasprotujejo.
Spoznali smo, da bo v filmu zgodovinsko doslednost težko doseči. Dve stoletji časovnega odmika in veliko potvorjenih opisov nam je oviralo dostop do resnične zgodbe. Zato sva s Fernandom Pérezom Valdésom (sorežiserjem) sklenila, da predstaviva svojo interpretacijo njenega lika. Osredotočila sva se na njenega svobodnega duha, ki svoje cilje doseže strateško, z menjavo identitete, s preobleko v moškega. Tri leta je na Kubi opravljala zdravniški poklic, ne da bi kdo ugotovil, da je ženska.
V filmu je veliko resničnih dogodkov. Dejstvo je, da je na Kubo prispela leta 1819, da je prejela licenco za opravljanje zdravniškega poklica v Baracoi, da se je poročila z Juano. Prav tako sta resnična sojenje in njeno izganstvo s Kube po tem, ko je tri leta preživela v zaporu, od koder so jo izgnali v New Orelans.
Vse kar je osebno – medosebni odnosi, razmerje z Juano in ostalimi vaščani, liki antagonistov – je delno izmišljeno in izvira iz moje in Fernandove domišljije.
Oprla sve se tudi na pisma, ki so se ohranila po Enriquetini smrti v New Orlansu. Iz pisem je videti, kot da je bila med njo in Juano resnična ljubezen, saj sta si dopisovali tudi po Enriquetinem izganstvu. Med njima so bila močna čustva. Po drugi strani pa je med sodnim procesom Juana vložila pritožbo zoper Enriqueto, kjer sebe prikazuje kot njeno žrtev. Zaradi kasnejših pisem pa sva sklenila njun odnos prikazati kot pravo ljubezen, in Juanino "izdajo" prikazati v racionalni luči, saj je bila v ranljivem položaju. Kot nezakonski otrok je namreč živela v revščini in bila brez vsakršnega ugleda. Nad njo se je med sojenjem zelo verjetno izvajal velik pritisk.
V filmu gre torej za najino interpretacijo obeh glavnih likov.
Ali ta film za vas predstavlja političen angažma v LGBT+ tematikah?
Zame je boj za pravice LGBTQ+ del širšega boja za pravico do izbire. Za pravico do željenega načina življenja in spolnosti. Za nas ta film prikazuje prizadevanje za osebno svobodo znotraj družbe, ne v neoliberalnem smislu, marveč v humanističnem smislu. Gre za boj žensk, pa tudi za boj družbenega razreda, pa tudi za boj proti rasizmu.
Lik Enriquete se sooči z vsemi temi nestrpnostmi. Koncentracija vseh teh nestrpnosti zahteva v odgovor več kot le feministični boj, ali le lezbični boj, ali le boj proti suženjstvu. Cilj je v preseganju vseh teh nestrpnosti. S toleranco, svobodo, pravico. Vse to je bilo pomembno za nas. Ne bi ga opredelila kot (zgolj) LGBTQ+ film, je pa tudi to.
Ste v filmu transspolnost naslovili nekoliko neposredno?
Pomembno nam je bilo pokazati Enriquetin notranji konflikt, saj se v Juano zaljubi po tem, ko je nekoč prej ljubila moškega. Šlo nam je za to, da brez predalčkanja pokažemo njeno svobodno izbiro v ljubezni. Transspolnost ni zares v ospredju. Bolj je sredstvo, ki se ga posluži v izogib družbenim omejitvam. Da preseže prepovedano.
Ste med snemanjem naleteli na kaj težav zaradi embarga na Kubi?
Pogoji za snemanje so bili zelo zahtevni, saj smo film snemali v letu 2017, ko je bila Kuba pod embargom. Vedeti morate, da je bila Kuba pod embargom 60 let, zato to ni bilo nič novega. Ampak pod Trumpovo administracjo so se stvari zelo zaostrile.
Zato smo se pri produkciji znašli v pomanjkanju. Ni bilo denimo sveč. V Havani je primanjkovalo petroleja. Dve asistentki sta ga morali iti kupit v Mexico City in nato na Kubi izdelati sveče. To je le en primer.
Glede na to, da smo snemali zgodovinski film, je bil pravi izziv doseči tišino, odsotnost zvokov avtomobilov in glasbe, ki so prihajali iz bližnjega mesta. V Havani reggae namreč odmeva na vsakem koraku.
Tretji problem smo imeli z eno izmed glavnih igralk. Prvotna Juana nam je en mesec pred snemanjem filma povedala, da je v tretjem mesecu nosečnosti. Ker smo nameravali snemati dva meseca in ker so bili kostumi že narejeni, smo morali najti drugo igralko. Tako smo našli Yeni Sorio, s katero se je vse zelo dobro izšlo.
Četrti problem je bil bolj spiritualne narave. Kot sem omenila, je bilo v zadnjih petdesetih letih na Kubi narejenih že kar nekaj filmov o Enriqueti. Posneli so jih bodisi domači, bodisi tuji režiserji. Na Kubi je ogromno vernih ljudi. Tekom zgodovine je prišlo do zlitja afriških verovanj z indijanskimi koreninami in katolicizma, ki so ga prinesli Španci.
Že v fazi predprodukcije smo naleteli na veliko težav, ki sem jih omenila. Ker nam je šlo tako veliko stvari narobe, so se nekateri znotraj ekipe zbali, da je projekt preklet. Stvar je prišla tako daleč, da so na prvi snemalni dan opravili skupno molitev in prosili Enriquetinega duha, naj nam dovoli snemati.
V scenariju smo imeli tudi dva prizora razburkanega morja, na začetku in na koncu filma. To nam je bilo zelo pomembno, ker gre za ponazoritev nemirnega, upornega Enriquetinega karakterja. Vendar so nam vsi že pri branju scenarija rekli, da poleti, v času, ko smo snemali, nikoli ne bomo videli razburkanega morja. Zato smo načrtovali, da bomo morje prišli posnet kasneje, v jeseni. A nas je na zadnji dan snemanja le doletela sreča, saj je na Kubo prišel zelo močan ciklon Irma, ki je razdejal velik del obalnega pasu. Ta ciklon je bil kot nekakšen dokaz, da sta nas pri snemanju podprla duha Juane in Enriquete in nam podarila dež, silovit veter in valove.
Do kakšne mere se lahko občinstvo identificira z likom Enriquete ?
Kot sledim projekcijam filma v Švici, se ljudje predvsem identificirajo z bojem za ženske pravice in z zatiranim posameznikom na splošno; kako se z družbenimi preprekami soočamo, kako se jim zoperstavimo, s kakšno strategijo premostimo prepovedi in omejitve, obveze, vrednote, ki niso vedno v skladu s tem, kar si od življenja želimo.
Gre za boj proti temu konzervativnemu, paralizatornemu, opresivnemu redu. Skušala sem podati zgodbo o tem, kako lahko na ravni posameznika te kode tekom življenja prelomimo. Film pokaže tudi žalostno ceno, ki jo prepogosto plača posameznik za poskus takšne emancipacije.
Manon Fontaine
Več o filmu najdete na:
https://cineuropa.org/en/newsdetail/384575/
https://remezcla.com/features/film/review-insumisas-fernando-perez-laura-cazador/
http://reversofilms.es/insumisas/
http://misiones.minrex.gob.cu/es/articulo/se-estrena-en-madrid-filme-cubano-insumisas-de-los-directores-fernando-perez-y-laura