en
Intervju

Daniel Manns, režiser in scenarist filma Med poletjem in jesenjo

Daniel Manns je nemški filmski režiser, scenarist in producent. Napisal, režiral in koproduciral je odličen prvenec Med poletjem in jesenjo (Zwischen Sommer und Herbst, 2018). V času festivala bo vodil delavnico »Kako ustvariti kratki film«, ki bo potekala v Ljubljani med 12. in 13. decembrom.

Film Med poletjem in jesenjo je vaš prvi film, odločili ste se prikazati lezbično ljubezensko zgodbo. Nam lahko poveste, od kod vam ideja za film? Kdo ali kaj vas je navdihnil in zakaj ste si želeli posneti ljubezensko zgodbo med Leno in Evo?

Vedno sem bil velik ljubitelj zgodb o ljubezni in odnosih, ker je to tako pomemben del tega, kdo smo kot ljudje. Od poznih najstniških let sem imel tesne prijateljice, ki so bile v odnosih z ženskami, in smo se pogovarjali o njihovih ljubezenskih zvezah. Pogovarjali smo se o filmih, ki so se ukvarjali z lezbičnimi ljubezenskimi zgodbami, in ugotovili, da so se večinoma ukvarjali z razkritjem, skoraj nikoli pa z resničnimi odnosi in njihovimi težavami. Želel sem prikazati bolj zapleteno zgodbo o ljubezni, ki si jo vsi delimo in s katero se lahko povežemo.

Film se torej ne osredotoča na njuno spolno usmerjenost, temveč se ukvarja s tem, kaj je ljubezen in kako krmariti med lastnimi pričakovanji in izzivi, ki jih le-ta ponuja. Kako ste se odločili za razvoj njune zgodbe?

V resničnem življenju le redko velika težava v odnosu pride od zunaj, pač pa prevladujejo notranji boji, ki jih imamo sami s seboj ali s partnerjem ali ko se zaljubimo – vsi imamo te izkušnje, ne glede na to, kakšna je naša spolna usmerjenost. Osnovni konflikt Lene, ki se je zaljubila v bratovo dekle, bi bil enak, če bi bila Lena fant. Težave in moralne dileme, s katerimi se soočata Lena in Eva, nimajo nič skupnega s spolno usmerjenostjo, temveč z njunimi občutki in konflikti kot osebami. Ko sem pisal scenarij o Leni in Evi, nisem nikoli razmišljal kot o "lezbičnem paru", temveč kot o ljubimkah iz ljubezenske zgodbe. Napisal sem zgodbo, s katero sem se lahko povezal in ki se ukvarja z občutki, ki sem jih razumel. Odziv na film je bil zelo dober in ljudje (moški in ženske različnih usmeritev) so mi rekli, da jih je spodbudil k razmišljanju o lastnih odnosih. Zelo sem vesel, da se je film povezal z ljudmi na osebni ravni.

V filmu prikažete, da je ovire morda mogoče premagati. Tudi če odnos prekinemo, se morda lahko znova nekoč srečamo.

Takšen način pripovedovanja je bil posledica tega, kako se ljubezenske zgodbe pripovedujejo v filmih. "Srečni konec" je najpogostejša točka, ki jo ljubimca najdeta, prvič premagata začetne težave in se poljubita. Vsi smo nekoga prvič poljubili in to nikoli ni bil konec filma, ampak šele začetek. V film sem želel vnesti malo tega občutka iz resničnega življenja.

Kakšni so vaši načrti za prihodnje filmske projekte?

Trenutno delam na raziskavi za dokumentarec, ki ga bomo (upam) posneli prihodnje leto in sem v zgodnji fazi pisanja novega celovečerca, vendar bo to še trajalo.

V Ljubljani boste izvedli delavnico kratkega filma. Morda za konec, kakšen nasvet za bodoče filmske ustvarjalke_ce?

Če poskušate posneti svoj prvi film, je zame najpomembneje, da najdem prave ljudi, s katerimi bi film posneli. Velikokrat je bilo že rečeno, da je film "umetnost sodelovanja", vendar je res, ker filma ne posnamete sami. Med poletjem in jesenjo mi nikoli ne bi uspelo posneti brez ekipe, ki je vložila toliko svojega časa in dela, kljub temu da smo imeli zelo malo denarja. Imel sem veliko srečo, da sem našel ljudi, ki so verjeli v idejo in mi pomagali razviti scenarij, in ko nismo mogli pridobiti sredstev, so verjeli v scenarij, da smo film vseeno posneli.

Polona Černič