Ljubljana, 14. 12. 2025
Nocoj so v Slovenski kinoteki podelili letošnje rožnate zmaje. Mednarodna žirija, v sestavi Radžila Šresta, filmska režiserka iz Nepala, Justine Jaz Okolodkoff, umetnica, kurator in zagovornica pravic oseb LGBTQIA+ in žensk, razpet med Belgijo in Francijo, in Mitja Blažič, dolgoleten LGBT aktivist, je izbirala med 16 igranimi celovečerci, ter se odločila za indijski film Kaktusove fige. Takole so zapisali:
Mednarodna žirija podeljuje nagrado filmu izjemne občutljivosti in moči Kaktusove fige, indijskega režiserja Rohana Parashurama Kanawadedeluja. 113 minutni celovečerec nas z izredno subtilnostjo vabi v najbolj krhke prostore človeške izkušnje – žalovanje, željo, strah in ljubezen – ne da bi se kadar koli zatekel k spektakularnosti. Namesto tega zadrži pogled v tišinah, v odmerjenih gestah in v kvir izkušnji, opredeljeni skozi nenehno nerazrešeno napetost med razkritjem in preživetjem, med skupnostjo in individualnostjo. Iz tega se izriše globoko ganljiva meditacija o tem, kaj pomeni živeti resnično v svetu, ki zahteva prilagajanje in podrejenost.
V svojem jedru so Kaktusove fige zgodba o vrnitvi v vas. Za protagonista, ki zdaj živi v mestu, je ta vrnitev izziv, že od vsega začetka zaznamovan z željo, da bi tam ostal čim krajši čas. Pot domov, sprožena s smrtjo očeta, je prežeta z anksioznostjo, oblikovano s preteklimi izkušnjami zavračanja in strahom pred njihovim ponavljanjem. Film z izjemno natančnostjo pokaže, kako kolektivne norme regulirajo intimnost, seksualnost in čustva ter vsakdanje besede, poglede in vprašanja spreminjajo v potencialna mesta nasilja. A to nikoli ni poenostavljen portret zatiranja. Vas se izriše kot živa čustvena pokrajina – hkrati lepa, dušeča in nežna.
Žalovanje se v filmu razpira kot osrednji kinematografski motiv, upodobljen skozi rituale, poklone in zbiranje družine ter skupnosti. Z veliko velikodušnostjo in ponižnostjo film raziskuje časovnost žalovanja in mu dopušča, da traja toliko, kolikor je potrebno. S tem razkriva subtilen, pogosto neizrečen odnos med očetom in sinom ter tihi pritisk vsega, kar ostaja nerazrešeno. Ta občutek za čas – kdaj vztrajati, kdaj čakati, kdaj molčati – se razširi na vse oblike intimnosti, ki jih film prikazuje: med ljubimcema, med materjo in sinom, med telesi, ki skušajo izraziti skrb brez skupnega jezika zanjo.
V času žalovanja film doseže enega svojih najglobljih trenutkov prav v upodobitvi družine. Namesto obsojanja ali idealizacije ponudijo Kaktusove fige kompleksen in human pogled na starševsko ljubezen. Oče in mati v filmu, zaznamovana s svojim okoljem, a hkrati sposobna preseči njegove zapovedi, poosebljata obliko brezpogojne podpore, ki postane tiho radikalna. V tem kontekstu je ljubezen sama dejanje poguma, zavrnitev, da bi družbeni strah ugasnil človeško povezanost.
Z enako globino se razvija tudi ljubezenska zgodba v središču filma. Razvija se skromno in tvegano; je krhka, previdna in prav zato neizmerno dragocena. V svojem zaključnem gibu film ne obljublja zmage, temveč preživetje – možnost življenja onkraj nenehne grožnje. S tem izjemno jasno ubesedi, zakaj mesta s svojo anonimnostjo pogosto postanejo prostori zaščite za marginalizirana življenja. Tu anonimnost ni oddaljenost, temveč zavetje; ni hladnost, temveč pogoj za obstanek.
To vizijo nosi zanesljiva in etično pozorna režija Rohana Parashurama Kanawadeja. S preciznim kadriranjem, potrpežljivim ritmom ter poglobljenim razumevanjem zvoka in tišine film kinematografijo obravnava kot prostor moralne odgovornosti. Ruralno okolje postane lik samo po sebi, ki nas vodi skozi čustveno pokrajino protagonista, preden se ponovno odpre proti mestu – drugemu prostoru gibanja, anonimnosti in zaščite.
Tako kot kaktusove fige nas film vodi v prostore, zaznamovane s trdimi pogoji in skrajnimi okoliščinami, kjer sladkost kljub vsemu preživi. Iz teh odpornih terenov vzniknejo novi sadeži, vzdržljivost in tiha možnost življenja. Zaradi umetniške zrelosti, čustvene avtentičnosti in univerzalne resonance mednarodna žirija s ponosom podeljuje nagrado filmu Kaktusove fige, delu, ki v nas pusti hvaležnost za vse krhke, lepe oblike ljubezni, ki omogočajo obstoj.
Občinstvo pa je ocenjevalo vse celovečerne filme, tako igrane kot dokumentarne.
Med dokumentarnimi filmi je najvišje ocene prejel švicarski film Quir, režiserja Nicole Belluccija.
Film se osredotoči na posebno trgovino v Palermu, ki je drugačna od vseh drugih. Imenuje se Quir, kraj ljubezni, ki se upira vsem konvencijam. Lastnika sta Massimo in Gino, ki sta skupaj že dvainštirideset let, gejevski par z morda najdaljšo zvezo v Italiji. Njuna majhna trgovina z usnjenimi izdelki je postala pomembno zbirališče lokalne LGBTQI+ scene – tu se ljudje pogovarjajo o svojih ljubezenskih zgodbah, preteklih doživetjih ali preprosto iščejo družbo – in se borijo za sprejemanje kvirovske populacije na Siciliji, trdnjavi patriarhalne kulture.
Med igranimi pa je prepričljivo zmagal domači film Fantasy, v režiji Kukle, ki je prejel že nekaj nagrad, v kratkem pa prihaja na redni spored.
Mihrije, Sina in Jasna v zgodnjih dvajsetih so najboljše prijateljice in vse so fantovske, saj se ne želijo prilagoditi zahtevam svojih družin v okolju priseljencev_k, kjer živijo. Njihov svet se obrne na glavo, ko spoznajo novo sosedo Fantasy, transspolno žensko. Skupaj se odpravijo na potovanje, na katerem raziskujejo zapletenost spola, želje in samospoznavanja. »Želela sem pokazati alkimijo spolov, raznolikost, napetost, nasilje in protislovja, ki ne oblikujejo le t. i. balkanske regije, ampak katerekoli družbe.« Pet nagrad Vesna na FSF 2025 in Srce Sarajeva za igro!
Zaradi premalo prijav pa niso podelili nagrade za najboljši slovenski kratki film.
Najstarejši evropski festival LGBT filma in najstarejši slovenski mednarodni filmski festival je tako zaključil svoj tekmovalni del, nekatere projekcije pa bodo potekale še v ponedeljek.
