Slovensko organizirano gibanje za pravice LGBT+ oseb je eno najstarejših v Evropi. Začelo se je že v socialistični Jugoslaviji, v času brbotajočega zanosa subkulturnih in novih družbenih gibanj, ki so stare družbeno-kulturne parametre razgrajevala na politično potentne in kreativne načine. Leta 1984 se je v Ljubljani, v okviru Škuc-Foruma, dogodil prvi festival Magnus, ki velja danes za začetek prvega LGBT+ filmskega festivala v Evropi. Na enotedenskem dogodku so se zbrale_i gostje_e iz cele Jugoslavije in iz različnih držav vzhodno in zahodno od železne zavese, obiskovalke_ci pa so lahko med festivalom uživale_i v predavanjih, pogovorih, umetniških razstavah in dvanajstih filmih z LGBT+ vsebinami (vsi so bili iz Zahodne Evrope in ZDA). Čeravno je bila LGBT+ skupnost nenehno tarča napadov, tako v stari kot tudi v novi državi, je festival postal osrednji dogodek skupnosti in zaveznikov.
Letos, ko praznujemo že častitljivih 40 let, lahko rečemo, da se je LGBT+ filmska krajina razvila do nekoč nepredstavljivih razsežnosti, kar nakazuje tematska, estetska in geografska raznolikost 23 celovečernih in 22 kratkih filmov letošnje edicije festivala. Ker je leto praznovanja, festival začenjamo s komedijo, natančneje grško meta-komedijo Poletje s Karmen. V zgodbi o ustvarjanju LGBT+ filmov prijatelja Demosten in Nikitas nekega sončnega dne na gejevski plaži pri Atenah snujeta idejo za filmski scenarij, a fikcija se začne počasi mešati z resničnim življenjem prijateljev. Če premisa za koga ni dovolj prepričljiva, da pride na naš rojstni dan in postfilmsko zakusko, naj povemo, da je glavna zvezdnica komedije prisrčna psička po imenu Karmen.
Četudi so LGBT+ filmske reprezentacije nemalokrat tragične, kot je tragično življenje LGBT+ skupnosti marsikje po svetu, pa je letošnja rdeča nit festivala tudi kvirovsko veselje, smeh in novi začetki. Avstrijska romantična komedija Kakšen občutek prikazuje ženski v petdesetih in začetek njune malo verjetne romance: malomeščanska zdravnica Marie Theres ponovno odkriva strast po nedavni ločitvi, mizarka iranskih korenin Fa pa navigira tradicionalna kulturna pričakovanja na eni in svoje mnoge ljubimke na drugi strani, dokler naključje obeh žensk ne zbliža. V francoskem dokumentarcu Ko pride pome smrt, naj bo vesela, starejše lgbt osebe odprto razbijajo tabuje okoli seksualnosti, orgazmov, želje in ljubezni po sedemdesetem. Radost in tudi težave grajenja lezbične skupnosti, ki se je za kratek čas zdela že skorajda kot utopija, kaže grški dokumentarec Lezbija o zgodovini preseljevanja žensk na grški otok Lezbos, o bogati lezbični kulturi na otoku in sobivanju z bolj tradicionalno lokalno skupnostjo. Korejski XX+XY o interspolni_nem najstnici_ku, ki navigira odraščanje in prve ljubezni, ne ubere poti izpostavljanja travme, ampak podpore in prijateljstva. Švedsko-gruzijska festivalska uspešnica Križišče nam že znanega režiserja Levana Akina (pred leti smo vrteli njegov priljubljen film In potem sva zaplesala) prikazuje nenavaden tandem upokojene učiteljice Lie in njenega mladega soseda, ki odpotujeta v Carigrad, da bi poiskala Lijino trans nečakinjo Teklo. Film je ganljivo topel prikaz medgeneracijskega sodelovanja in skrbstvenega dela LGBT+ skupnosti v okolju tujih mest. Gruzijsko-nemški film Gondola pa je tematsko in vizualno domiselna zgodba o dveh ženskah – voznicah starinske gondole – ki se vozita druga mimo druge vsak dan in se počasi zaljubljata. Film, ki so ga kritiki primerjali s unikatno francosko klasiko Amélie in filmi Wesa Andersona, je čisto poseben prispevek k LGBT+ filmografiji.
Letošnji festivalski fokus so azijske kinematografije, od koder v zadnjih letih prihaja vrsta inovativnih in družbeno-kritičnih LGBT+ filmov, ki še dolgo po ogledu pustijo svoj pečat. Eden takih je denimo filipinska neodvisna animacija Izgubljeni, ki je bila prva animirana zastopnica države za nagrado oskar za najboljši mednarodni celovečerec. Znanstvena fantastika, grozljivka, drama in gejevska romanca v enem, govori o Ericu, animatorju brez ust, ki se zbližuje s svojim sodelavcem. Ko ga nekega dne pokliče mama, naj gre obiskat svojega strica, ki se ne oglaša, se spet sreča s svojo staro travmo po zlorabi. Švicarsko-bolgarsko-indijska koprodukcija Brezsramne, spremlja emocionalno otrdelo Nadiro, ki je v delhijskem bordelu do smrti zabodla policijskega načelnika in se je bila zato prisiljena zateči v severnoindijsko skupnost seksualnih delavk. Tam spozna mlajšo Deviko, s katero se zbližata in se odločita ubežati patriarhalnemu nasilju in tradiciji. Tajvanski poetičen in vizualno dodelan Nov dan, zgodba o uspešnem poslovnežu, ki se zaplete z mlajšim moškim in njegovim dekletom, je film o ujetosti, obžalovanju in spominu. Dokufikcija Asog pa deluje kot poučen road trip film po Filipinih, v katerem transspolna komedijantka s svojim_jo učencem_ko potuje po državi do velikega drag tekmovanja. Vmes spoznavata in se pogovarjata z ljudmi, ki so bili žrtve globalnega segrevanja, predvsem uničujočega tajfuna Yolanda, in korporativnega pohlepa. V kitajskem Vse bo dobro spoznamo ljubeči par Angie in Pat, ki sta si delili dom več kot trideset let. Ko Pat nenadoma umre, Patina biološka družina, ki se je do tedaj zdela podporna, kljub željam svoje tete vzame stanovanje in vso tetino premoženje. Film skozi emocionalno nabito zgodbo, ki povzroča jezo in nejevero nad pohlepom pokojničinih sorodnikov, poda pragmatično sporočilo o nujnosti zakonske ureditve pravic LGBT+ partnerk_jev.
Med festivalom bo več filmov prikazovalo tudi največkrat skrite ali pa pozabljene podobe preteklih in sodobnih LGBT+ skupnosti. V filmu Ustroj strahu Appolain Siewe pokaže življenje LGBT+ skupnosti v državi, kjer je homoseksualnost kaznivo dejanje in strogo kaznovana, zgodbo pa poveže tudi z osebnimi izkušnjami: ker se je lotil filma o tabu tematiki, o kateri se ne govori, je njegov oče z njim prekinil vse stike. Kako je fotografija ujela zgodovino in spomine LGBT+ scen, bomo lahko videli v dveh filmih: Baldiga, filmu o nemškem fotografu zahodne berlinske kvirovske scene Jürgenu Baldigi; in češkem Nisem še vse, kar želim biti, o fotografinji Libuše Jarcovjáková, ki se je po praški pomladi 1968 skozi fotografijo in življenje poskušala znebiti spon represivnega režima. Slovenski prispevek k razumevanju kulturniške scene in LGBT+ identitet preteklosti pa je portret pesnika Tomaža Šalamuna, Buča na vroči strehi sveta.
Potem so tu še filmi, ki jih v tematskem in estetskem smislu najbolje opiše oznaka »festivalski«. Mehiški Demoni ob zori, je sodoben in intimen portret dveh mladih ambicioznih moških, ki se po naključju srečata in zaljubita v Mexico Cityju. V filmu Sebastian pa Max, 25-letni pisatelj, za svojo umetnost postane seksualni delavec in srečanja z moškimi zapisuje v svoj nedokončani roman. V še enem hitu tega leta, Življenje ni tekma, a zmagujem, kvirovski atleti v precep vzamejo zgodovino in sodobne ovire za tekmovalke_ce, ki ne ustrezajo kalupu dveh spolov in so bile_i iz športa zato večkrat odrinjene_i.
V zadnjih 40 letih se je festival trudil, da bi vključeval vse bolj raznoliko skupnost, ki jo druži borba za svobodnejše življenje. V teh desetletjih smo imeli veliko imen, ki bi lahko bila sama po sebi predmet analize, saj kažejo, kako so se v desetletjih spreminjale definicije spolnosti, spolov in identitetnega aktivizma. Leta 2014 so se organizatorke_ji in selektorice_ji festivala odločili, da opustijo ime Festival gejevskega in lezbičnega filma, da bi vključili novo in spreminjajoče se občinstvo, identitete, politiko in bogato raznolikost tem in estetik sodobnega LGBT+ filma. Tako smo 40. leto dočakali kot Festival LGBT filma, verjetno pa to ne bo naše zadnje ime.
Obletnice so po navadi čas za refleksijo preteklosti in načrtovanje prihodnosti: ni vse rožnato – edicijo 2023 je zaznamoval zažig mavrične zastave, ki je visela nad Kinodvorom, kar je še enkrat potrdilo, da ugodna družbena klima in pozitiven odnos do manjšin nista nikoli dokončno izborjena. Potem je tu še vprašanje »vulgarnega materializma« organizacije kulturnih dogodkov: festivalska ekipa prostovoljcev iz leta v leto poskuša ohranjati sidrišče LGBT+ skupnosti s skromnimi finančnimi sredstvi, ki niso vedno zagotovljena … Kljub temu pa je tokratna obletnica festivala čas ponosnega praznovanja – festivalskega boja in obstoja, odpornosti in dolgoletnega veselja, predvsem pa dobrih filmov in skupnosti, ki je v zadnjih štirih desetletjih festival sooblikovala.
Jasmina Šepetavc