Dave Kim je motor Pride filmskega festivala v Seulu, s katerim je naš festival navezal stike že lani. Tako so v letošnjem letu posebno pozornost namenili Sloveniji. V okviru festivala so med 2. in 8. novembrom po dvakrat predvajali dokumentarni film LGBT SLO 1984 in pa cikel sedmih kratkih filmov (Gay Life in Krško, Vstaja lezbosov, Čakajoč Axla, Seveda te ljubim, Čas je ZA Kabaret Tiffany, Po gladini, Uporni duh). Spodaj podpisani sem se udeležil projekcij in bil tudi član tričlanske žirije za najboljši filmski prvenec (nagradili smo film Ščene/Mutt). Na našem festivalu bomo predvajali cikel korejskih kratkih filmov, Dave pa bo predstavil stanje LGBT+ tematik v sodobnem korejskem filmu. Prej pa je odgovoril na par vprašanj:
Ali lahko prosim pojasniš, kaj je Pride filmski festival in kaj Pride expo, ki potekata skoraj sočasno?
Oba organizira nevladna organizacija Sinnaneun Center, ki je prva neprofitna organizacija s področja LGBT+ umetnosti in kulture, in je v zadnjih 20 letih igrala ključno vlogo pri osveščanju javnosti o LGBT+ pravicah, pa tudi hivu in aidsu. Expo ima okoli 100 malih razstavljalcev in 5000 obiska, s čimer je največji LGBT+ kulturni dogodek, osredotočen na knjige, likovne izdelke, modo, oblikovanje itd. Na filmskem festivalu pa v tednu dni prikažemo okoli 120 filmov iz 40 držav (s kratkimi vred). Skoraj v celoti gre za mlado publiko, na obeh prireditvah, kar vzbuja veliko upov za prihodnost.
Kdaj in zakaj si začel z delom pri obeh dogodkih in ali misliš, da ju LGBT+ populacija potrebuje?
V bistvu sem začel od začetka, s filmskim festivalom pred 13 leti in z razstavo pred 9 leti. Čeprav menim, da nista popolna, sem prepričan, da ju populacija potrebuje, pravzaprav potrebuje še več dogodkov, ki bi povečali vidnost, pa tudi spodbujali kreativnost same LGBT+ populacije. Čeprav je korejska družba strašno modernizirana, pa je na področju življenjskih stilov, morale in etike strašno konservativna.
Ali kljub temu dobite nekaj podpore od mesta in države?
Res je. Četrtino prihodkov prejmemo od Korejskega filmskega centra, četrtino od mesta Seul, četrtino od prodaje vstopnic in četrtino iz privatnega sektorja, donatorjev in sponzorjev.
Presenečen sem bil, da se ti in festival in sploh ljudje v Južni Koreji zanimajo za tako malo državico kot je Slovenija. Kako to?
Ekonomija je pri nas verjetno res zelo močna, toda ne bi se strinjal, da je Južna Koreja velika dežela. Zgodovinsko gledano smo šli skozi zelo težavna obdobja in številne vojne, ker se nahajamo med Kitajsko in Japonsko. Morda imamo pri tem nekaj skupnih točk, tudi Slovenija je na križišču številnih interesov. In obe deželi sta se trudili vzdrževati demokracijo, tudi že v času hladne vojne. In kolikor vem, imate najstarejši evropski festival LGBT filma. To je zame zelo pomembno in ni čudno, da želi naš festival vzpostaviti več stikov z vašim.
Kaj drugega še delaš v življenju, kot vidim, si tudi filmski producent?
V bistvu sem vesel, da lahko živim in delam v filmskem svetu kot razkrit gej. In tudi moje producentsko delo je deloma aktivistično. Fokusiram se na LGBT+ filme, o katerih bom tudi govoril. S kolegom sva spisala obsežen prikaz korejskih LGBT filmov in ga letos izdala v knjigi. Z veseljem jo bom predstavil slovenski publiki in upam, da bom koristen tudi kot član mednarodne žirije.
Bm