Čap – Trenutki odločitev so portret uspešnega režiserja ter obenem zelo osamljenega in nesrečnega človeka. Vse, kar je znal in hotel, je bilo delati filme. V 31-letni karieri je posnel 32 filmov, v svojem času postal najmlajši uspešni režiser na svetu, prejel nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil Grand Prix na prvem festivalu v Cannesu. Kljub temu se je bojeval z ideologijami, ki so ga nenehno dušile: najprej z nacizmom in nato s komunizmom. Ko je že izgledalo, da je v oazi miru, v Jugoslaviji, našel svoj mir, se je bil primoran bojevati z zavistjo, tercialnostjo in prikrito ksenofobijo Slovencev.
Čapovi filmi niso samo obrtniško odlično posnete drame ali komedije, temveč semantično in vsebinsko vrednotena dela, v katerih nam med drugim v kodificiranem jeziku sporoča, da “seksualnost ne more biti ločena od ideologije, ker sta obe podrejeni epistemološkim in antagonističnim negotovostim.” (My own private Yugoslavia: František Čap and the socialist celluloid closet, N. Jovanovič, 2012). Ta misel je za Čapovo življenje tako rekoč ključnega pomena. Slovencem je pokazal, kako delati filme: ne samo obrtniško ampak tudi tematsko. Bil je prvi, ki se je znotraj ideoloških okvirjev ukvarjal z dvomom posameznika v samega sebe (recimo v Trenutkih odločitve, Vrata ostaju otvorena ali X-25 javlja).
V dokumentarnem filmu se s svojimi pripovedmi in spomini na Čapa zvrstijo različne osebnosti, ki so ga poznale: igralci Milena Dravić, Franek Trefalt in Demeter Bitenc, znanci iz Marušićev: Boro, Dante in Guiseppe, snemalec dveh njegovih filmov Ivan Marinček, sodelavci Janez Marinko, Emilija Soklič in Mirko Mahnič ter filmski publicisti Pavel Taussig, Nebojša Jovanović, Peter Stanković in Zdenko Vrdlovec. Skozi arhivske posnetke pa nastopijo tudi sam Čap, njegov bližnji sodelavec, direktor fotografije Janez Kališnik, in direktor Viba filma Branimir Tuma, ki je Čapa pripeljal v Jugoslavijo.
Svoje življenje je končal kot nesrečen, od filmskega sveta odrezan ustvarjalec; homoseksualec, ki je zadnjih nekaj let preživel v zakonskem stanu z Ido Petronio. Ob pičli udeležbi dveh ali treh sodelavcev so ga pokopali na piranskem pokopališču.
O režiserju
Urban Arsenjuk
Spočet sem bil nekje ob ugrabitvi Alda Mora, leta 1978. Rodil pa sem se mesec in tri dni pred podpisom pogodbe o prijateljstvu med ZSSR in Afganistanom. Med leti 85. In 90. sem bil pionir. Naučili so me ljubiti Domovino. Deset let kasneje sem bil pripadnik slovenske zračne obrambe. Naučili so me ubijati in kršiti ženevsko konvencijo o vojskovanju (baje je to včasih bolj poceni). Danes sem po študiju na katedri za dokumentarni film praške FAMU samostojni režiser.