en

2023 bo potekala že devetintrideseta izdaja Festivala LGBT filma. Leto pred štirideseto obletnico se zdi neverjetno, da je v mali prestolnici neke male države nastal eden prvih LGBT+ festivalov na svetu. Dogodek je bil od vsega začetka neomajen v svoji politiki – ni le prikazoval, temveč tudi vztrajno reflektiral in  slavil življenja, ki so štrlela iz okvirjev »spodobne« družbe in so bila zato v splošni javnosti večinoma nevidna, zasmehovana in zatrta. Gotovo je festival v teh desetletjih počasnih premikov k večji sprejetosti marsikoga rešil, ko je na platnu razširjal meje možnega in prikazoval prihodnosti, drugačne tistim, ki smo si jih lahko zamišljali v malih (homo-, trans-, bi-)fobnih krajih male države. Premikanje meja – simbolnih, pa tudi fizičnih, saj festival vsako leto potuje po Sloveniji in izven nje, da doseže še občinstvo onkraj prestolnice – je tisto, kar je ostajalo festivalska stalnica štiri desetletja. Festival ni premikal samo mej okolja, v katerem je deloval, temveč je z reflektiranjem svojih slepih peg in vključevanjem politično pomembnih podob vse bolj raznolike LGBT+ skupnosti v vsakoletni program transformiral tudi svoje pomene in poslanstvo.

Pomembna tema letošnje izdaje so tako denimo do nedavnega le redko prikazana življenja hendikepiranih LGBT+ oseb. V dokumentarnem filmu Aseksibilnost postavijo protagonistke_i abilistične predpostavke o (ne)seksualnih življenjih hendikepiranih oseb na glavo – skozi odkrito pripovedovanje o zmenkih, seksu, pohoti, različnih telesih in eksperimentiranju razkrivajo bogat svet kreativnosti in užitka. V igranem mehiškem celovečercu Vsa tišina se mora mlada igralka Miriam soočiti s tem, da bo kmalu oglušela. Med nekajmesečnimi vajami za gledališko predstavo postaja vse bolj jasno, da hitro izgublja sluh – ko med vajo ne sliši več soigralcev, film prekine zvok tudi za gledalke_ce, ki tako vsaj hipno občutijo protagonistkino doživljanje. Čeprav je Miriam hči gluhih staršev, ima gluho partnerko in poučuje znakovni jezik, se njena identiteta ob napredujoči izgubi sluha temeljito zamaje; Miriam mora svoje mesto v družbi, ki še vedno velikokrat izključuje hendikepirane ljudi, počasi izgraditi na novo. Na Berlinalu nagrajeni film Srebrna meglica pa zamaje družbena pojmovanja lepote, ljubezni in družine. Medicinska sestra Franky je bila kot otrok ujeta v požaru, ki ji je povzročil obsežne telesne opekline. Spomini na travmatičen dogodek jo spremljajo vsak dan, želi si maščevanja in nekakšnega zaključka, njena družina, ki jo je požar razdvojil, pa ji večino časa ne zna biti v oporo. Ko Franky nekega dne spozna Florence in se preseli k njeni nekonvencionalni družini, najde sprejemanje in sčasoma moč, da se pomakne stran od preteklosti.

LGBT+ filmi so redkokdaj preprosti in enoznačni: na eni strani v najbolj eskapistična dela vsaj tu in tam vdre realnost družbenega nasilja in nestrpnosti, na drugi strani pa še v najbolj resnih delih najdemo veliko mero humorja, ljubezni, odpornosti in upornosti. Dokumentarec trans filmarke in glasbenice D. Smith, Kokomo City, pred kamero zbere slikovite, humorne in močne ženske – štiri temnopolte transspolne seksualne delavke v Atlanti in New Yorku. Življenjska energija prikazanih protagonistk in iskrivi način njihovega pripovedovanja dela film zabaven, hkrati pa nas njihove zgodbe opozarjajo na podstat rasizma, transfobije in revščine, s katerimi se morajo protagonistke spopadati dnevno. Dejstvo pogostega nasilja nad trans-seksualnimi delavkami je boleče povezano s filmom tudi zato, ker je protagonistko Koko Da Doll nedavno umoril neki 17-letnik. V nagrajencu festivala Sundance, Ščene, spremljamo napornih 24-ur mladega trans moškega, ki mora navigirati toksične odnose z odtujeno družino, z bivšim heteroseksualnim fantom, z znanci in tujci, ki ga še vedno nagovarjajo z ženskimi zaimki ali postavljajo neprimerna vprašanja … V newyorško samoto in protagonistove boje pa poseže nežnost odnosa z njegovo 13-letno polsestro, ki ga preprosto in brez večjih dram sprejema takega kot je.  Igrani film Vse barve sveta so med črno in belo in dokumentarec Out of Uganda prikazujeta, kako je biti LGBT+ oseba v Nigeriji in Ugandi. Zgodbe polne preganjanja, ustrahovanja in travmatičnih ran, ki jih protagonistom velikokrat ne zada samo družba, temveč tisti, ki so jim najbliže, pa vsebujejo tudi inspirativne trenutke boja za svobodo, bližino skupnosti in ljubezen. Program korejskih kratkih filmov nas ponese v Vzhodno Azijo in razkriva izjemno živost korejske kvirovske kinematografije zadnjih let, ki se je uspela prebiti v javnost visoko modernizirane države, ki je hkrati še vedno tradicionalno konservativna. Ex You in Zastavnice_ki,  nas odpeljejo nazaj v regijo: v prvem spremljamo fascinantne zgodbe treh trans oseb iz Srbije, Bosne in Črne gore, v slovenskem dokumentarcu Zastavnice_ki pa osem posameznic_kov obravnava odnos LGBTIQ+ oseb do mavrične zastave ter njen pomen.

Letošnja edicija ne spregleda niti malokdaj obravnavane teme kvirovskih otrok: v filmu 20.000 vrst čebel trans otrok raziskuje svojo identiteto poleti v družinski podeželski hiši. Izjemna igra je desetletni Sofíi Otero prinesla srebrnega medveda za najboljšo glavno igralko v Berlinu, s tem pa je postala najmlajša nagrajenka v zgodovini festivala. V filmu Pošast znameniti japonski avtor Hirokazu Koreeda subtilno in iz več zornih kotov razkriva zgodbo mladega Minata. Gledalke_ci ugibamo, zakaj se je začel otrok vesti nenavadno – ga je zlorabil učitelj, so bili do njega nasilni sovrstniki ali je bil nasilen do njih on –, a režiser postopoma razkrije ganljivo zgodbo kompleksne čustvene plati odnosa med dvema fantoma.

Letošnji festival postreže tudi z najnovejšimi kvirovskimi art filmi: ameriški neodvisni režiser Ira Sachs in močna igralska zasedba – Franz Rogowski, Adèle Exarchopoulos in Ben Whishaw – se v filmu Prehodi potopijo v čustven kaos ljubezenskega trikotnika. Film kaže režiserja Tomasa, ki je srečno poročen z možem Martinom, dokler na neki pariški zabavi ne spozna mlade učiteljice Agathe in z njo začne intenzivno razmerje. Pisatelj in zvezda kvirovske in trans teorije, Paul B. Preciado, pa se je v filmu Orlando, moja politična biografija preizkusil kot režiser. Sam imenuje film »dokumentarna adaptacija knjige Orlando, pisateljice Virginie Wolf«, v njem pa poskuša vzpostaviti trans pogled – prikazati spreminjajočo se krajino ter revolucije na področju spola in nebinarnosti onkraj cisspolnih okvirov.

Filmov letošnjega programa je preveč, da bi jih naštevali v okviru enega članka. Za konec naj omenimo še eno pomembno poslanstvo festivala – arhivsko delo. Ob nedavni smrti amaterskega režiserja Stanka Josta, se ga bo festival spomnil s projekcijo njegovega (in prvega slovenskega) eksplicitno gejevskega filma Dečki ter z razstavo Jostovih materialov – vsaj tistih, ki jih je koordinator festivala, Brane Mozetič, uspel dobiti, preden so ostalo uničili režiserjevi potomci. Drugi, ki se pojavi v programu, je František Čap, poznan po hitu Vesna, ki pa je bil sam (za tiste čase) relativno odkrit gej. Nazadnje je tudi pomembno, da se film Alma, neuklonljiva ženska prikaže v kontekstu Festivala LGBT filma. Pisateljica in popotnica Alma Karlin je v zadnjih desetletjih postala pomembna figura strokovnih študij, a hkrati je bila njena vez s švedsko slikarko in pisateljico Theo Schreiber Gammelin, s katero sta več leti živeli skupaj v Pečovniku nad Celjem, vztrajno interpretirana kot prijateljstvo. Zgodovino pač radi beremo skozi heteronormativno prizmo in ljubimke_ce spreminjamo v prijateljice_je, s tem pa zapremo vrata drugačnim interpretacijam, ali celo izbrišemo dele zgodb, ki so pomembni, ljubezni, ki so bile velike, življenja, ki so uhajala normam prostora in časa. Arhivsko delo je politično in je ključno za reformulacijo izbrisanih delov zgodovine. Kot piše raziskovalka Dagmar Brunow: »Vsakdo rabi spomine, da ustvari svojo identiteto,« arhivi, ki morajo krožiti med gledalkami_ci, pa so »prostor[i], v katerih se kvir subjekti sestavijo kot zgodovinski subjekti«.
 
Jasmina Šepetavc