en

SREČANJE Z REŽISERJEM
Preden je stopil v stik z mano, sem Nabila poznal le po njegovem film Baroni, ki mi je bil zelo všeč. Prvič sem ga videl na sodišču, med sojenjem morilcem. Delal je zapiske. Toda takrat je bil sodni proces zame kot vihar, tam je bilo toliko ljudi, ki so hoteli govoriti z mano, da je bilo najino prvo srečanje precej bežno.

Takoj sem mu zaupal in mu dal zeleno luč za snemanje filma. Vedel sem, da ni mrhovinar ali oportunist. Nabil je bil ves mesec na sodišču, prisostvoval je procesu in poslušal vse neprijetne informacije. Vse to zato, ker se je čutil na neki način poklicanega.

NASILJE V FILMU
Nabil je razumel, da je treba nasilje pokazati. Ker kaj na koncu koncev danes pomeni ime Ihsan? To ime se avtomatsko nanaša na mučenje, nasilje, smrt. Temu nasilju se ni mogoče izogniti. Ko pomislim na Ihsana, vidim čevlje, ki mu drobijo prsi, sedemnajst zlomljenih reber, izmaličeno telo. To nasilje je neposredno, konkretno in v filmu zato zelo jasno prikazano. Nasilje je bistveno.

Mnogi menijo, da je kino le za zabavo. To ni res. V mojih očeh bo ta film uspešen, če bo gledalec_ka po ogledu premislil_a o svojem življenju, če ga_jo bo mučila nespečnost, medtem ko se bo spraševal_a, kaj bi lahko storil_a, da bi to preprečil_a.

Filma nisem gledal, vendar je vse nasilje, ki ga prikazuje, samo del grozot. Gotovo ne podaja bolečine in trpljenja, ki ju doživljam, ko pomislim na noč Ihsanove smrti. Trpljenje je edina vez, ki mi je ostala s sinom in ki naju še vedno združuje.

BOJ PROTI HOMOFOBIJI
Seveda je to tudi moj boj. Veliko sem hodil po šolah, institucijah, imel sem govore, predavanja, želel sem ozaveščati. Mislim pa, da moramo iti še dlje od tega, da to ni dovolj, da je včasih celo zaman.

Ko govorim o umoru, nekateri ljudje želijo, da s svojimi besedami prikličem morilce, da veliko govorim o Ihsanu in da podrobno opišem umor, zato da lahko dejanje obsodijo v svojih glavah. Vendar ima to omejen učinek. Ko odidem, ljudje žal pozabijo. Človeški spomin je kratek.

Od tu potem izhaja zanimanje za dolgoročne projekte, kot je ta film, ki ga ljudje ne bodo pozabili. Podobno želim doseči tudi z drugimi projekti, na primer trenutno že več kot šest let pripravljam projekt ozaveščanja o homofobiji in o vseh drugih oblikah diskriminacije, ki bo potekal v šoli v Seraingu v obliki skupin za marginalizirane dijake_inje s strokovnimi delavci_kami, ki bodo na voljo celotni šoli ves čas trajanja projekta. Po mojem mnenju je to način, kako spremeniti mišljenje ljudi. Samo tako lahko zmagamo.

Ta film pomaga tudi našemu kratkemu spominu. Obuja ga, vendar namen ni v obeleževanju spomina na kogarkoli, temveč je spodbuda k ukrepanju. Ta film je za to, da vpraša občinstvo: »Kaj ste naredili_e vi_e, da se to ne bi več dogajalo? Je nasilja zdaj več ali manj?« Vsi lahko ponotranjimo dejstvo, da se je potrebno boriti proti sovraštvu in diskriminaciji in da lahko naredimo nekaj, pa čeprav nekaj »majhnega«, in vsi razumemo, da to v resnici ni težko.

O homofobiji in strpnosti se je nujno pogovarjati. Težava je v tem, da lahko to hitro postane fasada in performativni aktivizem, s katerim ohranjamo čisto vest. To ni dovolj, potrebno je ukrepati.

Naša družba si prizadeva za spremembe, spreminjajo se zakoni, a tu je še vedno nekaj absurdnega. Na primer, da v pravu razmišljamo o homofobiji kot o oteževalni okoliščini, hkrati pa tudi o tem, da spol ne bi bil več naveden na osebni izkaznici. Nič nimam proti temu, ampak ali to kaj spremeni v resničnem življenju, v tem, kar se dogaja tam zunaj, v šolah, v družbi? Ljudi je potrebno izobraziti, pa ne samo v šoli, sicer so vsi ti zakoni in pobude neuporabni. V nasprotnem primeru zaman spreminjamo zakone, nasilje bo ostalo.

RAZLIČNE IDENTITETE
Ko na primer rečem, da sem oče vseh pedrov, je to provokacija tistih, ki uporabljajo homofobne žaljivke, moj namen je sprevračati njihove lastne besede. To je način, da jim povem: »Ah, torej žališ ljudi, ampak glej, jaz sem oče vseh pedrov, daj no, poišči me, pogovorila se bova.«

Ihsana so se spominjali kot homoseksualca, vendar je imel več identitet. Bil je tudi musliman, pripadal je muslimanski skupnosti. Vendar je to pozabljeno. Prav tako se ne omenja njegove belgijsko-maroške identitete. Lahko rečemo, da je bil Ihsane ubit zaradi svoje homoseksualnosti, to je res, vendar bi ga prav tako lahko ubili, ker je bil musliman ali pa zaradi njegovega maroškega porekla. V prvi vrsti je bil ubit predvsem zato, ker je nekdo želel ubijati! Želje po nasilju se ne moremo kar tako rešiti, ta ostaja!

Če bi lahko, bi vsak dan hodil po ulici s slikami svojega izmaličenega sina. To bi lahko počel, dokler bom živ. Se pogovarjal s komerkoli, poskrbel, da se zgodba dotakne vseh. Cilj filma Animals je prav ta, doseči ves svet, pokazati, da je to nasilje preprosto neznosno.

Pripravili Suzana Tratnik in Veronika Razpotnik, maj 2023