en

Vsestranski avdiovizualni umetnik, fotograf, učitelj in tudi letošnji žirant festivala. Na festivalu se bo predstavil tudi s svojim kratkim filmom Remembering the Nights in Safe Haven.

Kakšni so tvoji začetki umetniške oziroma filmske kariere?

Če sem malo skromen, se mi zdi, da sem še čisto na začetku filmske kariere, ki bi jo točneje imenoval kariera video umetnika. Izhajam iz fotografskega okolja. Najprej po očetu fotografu, ki mi je kot petletnemu otroku porinil preprosto fotokamero v roke. Korak do gibljivih slik se je zgodil zelo naravno. Ko so me učitelji na Kraljevi akademiji v Haagu tik pred diplomskim izpitom postavili pred dejstvo, da moram poleg fotoknjige sproducirati še prezentacijo v nekem drugem mediju, sem iz tisoče snapshotov sestavil video egodokument o dveh moških, ki sta takrat močno zaznamovala moje življenje.

Zakaj se ti zdi pomembno razkrivanje lastne intime in kako je to povezano s kvir tematiko, ki je v veliki meri prevladujoča plat tvojih del? Je video format tisti,  ki ti ustreza pri portretiranju LGBTQ+ tematik.

Najprej naj povem, da mi je izjemno všeč beseda kvir, ki zajema precejšen del skupnosti. V procesu se raje izognem možnim definicijam tega, kar bi moralo biti kvir, saj če bi to počel, bi tvoril neko agendo oziroma trdil svoj prav. Tako bi moje delo postalo zelo togo in manj čustveno. Če je moje delo kvir, je preprosto zato, ker me ta svet fascinira, sem v duhu del tega sveta. Ker dobim solze v oči, ko vidim svojega študenta, kako si upa kombinirati oba ekstrema – moški in ženski pol – in tako pridobi neko tretjo identiteto. To je eksperiment, ki si ga sam nisem dovolil v mladosti in si ga zdaj lahko dovoljujem preko svojega dela.

V svoje projekte vključuješ osebe iz osebnega življenja in lokalne kvirovske skupnosti. Zakaj se ti zdi to pomembno?

Mislim, da je dobro biti realističen in se osredotočiti na določen talent. Moji igralci so zelo vešči kvir transformacije, v kateri privzamejo to skrivnostno tretjo identiteto. Jaz se osredotočam na dobro sliko, ki nastane v moji kameri. Skupaj ustvarjamo nekaj intenzivnega, nekaj, česar se mogoče malo bojimo. To so alter egi, ki so skriti globoko v nas. In ta konfrontacija z notranjim bitjem, ki je brez nravi. Tistim, ki preprosto obstaja in je lahko jezno, nežno, potrebno seksa, ranljivo in predvsem lepo. To je tisto, kar si želim, da moja publika začuti.

V tvojem zadnjem projektu, v seriji treh kratkih filmov, je osrednja tema (ravno) izguba  fizičnih kvirovskih prostorov v trenutnem času. Lahko malo razkriješ ozadje nastanka?

Film, ki se predvaja na festivalu, smo ustvarjali z ljudmi iz amsterdamskega nočnega življenja, v katerem sem se znašel pred pandemijo. Club Church, v katerem sem nekaj časa delal, je tako bitje brez nravi. Je prostor, kamor vsak spusti lastno seksualno bitje. Tam sem spoznal ljudi, ki so mi izjemno seksi v tem kar počnejo. In ti so pristali v mojem filmu. Snemali smo sredi zaprtja javnega življenja. Če smo se takrat na takšen ali drugačen način dobivali na neformalnih krajih, si moramo zdaj dati veliko več, veliko upanja. In verjetno tudi veliko konkretne pomoči.

Kaj trenutno ustvarjaš in kakšni so načrti za prihodnost? Si tudi eden izmed žirantov festivala. Kakšna so tvoja pričakovanja?

Trenutno pripravljam novo video delo, za katerega bi rad, da postane povod za medsebojno povezanost, saj bo povezan z mentalnim zdravjem, strahovi, triggerji … z vsem, kar statistično gledano tare našo skupnost. Brez filtrov, kakršna je realnost, novo razkrivanje naših seksualnih person. In še nekaj mi je pomembno, želim, da obiskovalci postanejo del začasne skupnosti. Da se ljudje pred mojimi gibljivimi podobami odprejo do drugih v prostoru.
V žiriranje filmov se odpravljam s čimbolj spoštljivim odnosom do ustvarjalcev. Slutim, kako zelo težko je v današnjem svetu narediti kompleten igrani film. In ga nato še predstaviti publiki. Preko žiriranja se mi je odprla lepa priložnost, da ujamem srž kvirovske filmske ustvarjalnosti, ki še kako reflektira naš celoten trenuten svet.

 

Miha Satler