Sverre Kamme, intervju z režiserjem filma Otroci noči

Otroci noči je norveški dokumentarni film, ki sta ga posnela Petter Aaberg in Sverre Kvamme. Leta 2017 se Petter (24), ki ga poleg depresije muči tudi ponotranjena homofobija, odloči narediti samomor, a ga reši policija. Njegov kolega Sverre mu želi pomagati, zato predlaga, da skupaj posnameta dokumentarec o mladih ljudeh z duševnimi težavami.

O filmu smo se pogovarjali s Sverrom Kvammejem, ki bo tudi gost na projekciji v Kinoteki.

S Pettrom sta posnela dokumentarni film, ki se na zanimiv in zelo oseben način loteva teme duševnega zdravja. Kako in kdaj sta se s Pettrom odločila posneti film?

S Pettrom sva se Avgusta 2017 pogovarjala o tem, da bi skupaj nekaj posnela. Septembra je Petter poskusil narediti samomor, dan zatem sva se odločila, v redu, dejansko bova skupaj posnela film. To je bila dobra priložnost za Pettra, da svoje misli preusmeri še na kaj drugega kot na destruktivne vzorce, v katere je bil zapleten v tistem obdobju. Nisva točno vedela, kaj želiva narediti, vedela sva le, da želiva na kamero ujeti resnična čustva.

Kakšen je bil proces snemanja? Kako sta našla ostale like v filmu?

Preprosto sva začela snemati ljudi. Začela sva s snemanjem na ulicah. Srečala sva veliko različnih ljudi, ki so se ali naveličali snemanja ali pa se nama s Pettrom niso zdeli dovolj zanimivi, da bi jih snemala še naprej. Toda tretji snemalni dan sva srečala Monico. Spoznala sva jo na Karl-Johanu, glavni ulici v Oslu, ko se je zabavala s prijateljico. Snemala sva jo vso noč in zjutraj smo končali v stanovanju njene prijateljice. Ko sva bila tam že nekaj ur, je Monica slekla pulover in se ulegla na kavč, da bi zadremala. Takrat sva s Pettrom na njeni roki videla velike brazgotine. Takoj sva razumela, da ima za seboj težko zgodbo. To je bil trenutek, ki nama je začrtal jasno pot. Monica nama je pozneje predstavila Emmo. Oliverja sva spoznala na podzemni zabavi, Cornelio pa na ulici.

Večinoma ste bili za kamero. Kako je bilo snemati dobrega prijatelja, ki se bori z duševnimi težavami in s samomorilnostjo?

Na začetku, v obdobju ko se je najbolj boril sam s seboj, je bilo Pettra čudno snemati.  Zdelo se mi je, da je to nasprotno od tega, kar bi moral storiti. Kar bi morali storiti, ko je prijatelj v težavah, je biti prisoten in poslušati, s kamero se je zdelo bolj, kot da nisem prisoten. Toda Petter je bil motiviran, da pove svojo zgodbo in deli svoje temne misli s svetom, in pogovarjala sva se o tem, kako to storiti. Tako se je čez nekaj časa zdelo, kot da poslušam in sem prisoten, čeprav sem bil tam tudi s kamero. Res je bilo lepo imeti skupno vizijo in vzeti nekaj destruktivnega ter poskušati iz tega narediti nekaj konstruktivnega. Povedati zgodbo in pokazati ljudem, kako se je soočati z duševnimi težavami. Že na začetku smo se dogovorili, da bomo posneli vse, a to, da smo nekaj posneli, še ni pomenilo, da bomo to uporabili v montaži filma. Tako se pri snemanju nismo omejevali in nam ni bilo treba razpravljati o tem, ali bomo nekaj posneli ali ne. Kljub prisotnosti kamere smo se vsi počutili dobro.

Film je zelo oseben. Vključuje tudi ekspliciten spolni prizor. Kako ste se odločila za njegovo snemanje?

O spolnem prizoru v filmu smo se veliko pogovarjali, preden smo ga dejansko začeli snemati. Vsi smo se zavedali, kaj želimo s prizorom povedati, zakaj ga želimo posneti in zakaj je pomemben. Prizor smo posneli trikrat, tako da je prizor, ki ga vidite v filmu, pravzaprav izrezan iz treh različnih dni. Seveda je zelo posebno videti svojega prijatelja med seksom, a ko smo to snemali, se mi je zdelo zelo podobno delu. Bil sem za kamero, gledal v monitor in poskušal na najboljši možni način ujeti ljubezen med Pettrom in Miriam.

Film se zaključi optimistično …

Za nas je bilo pomembno, da bomo posneli film, ki pokaže upanje. Ukvarjamo se s temo samomora, zato bi bilo snemanje filma brez upanja nesmiselno. Na koncu filma se z liki po nekaj časa znova srečamo. Njihova življenja so se v tem času spremenila, vidimo njihove korake naprej ter razmišljanja o prihodnosti. Želeli smo pokazati, da je bitka z duševnim zdravjem težka, vendar smo se osredotočili na pozitivni vidik in upanje.

"Občutki niso nevarni, pomembno je, kaj narediš z njimi." reče Monica proti koncu filma. Mislim, da je to citat, ki je precej blizu jedru sporočila filma, in mislim, da je to nekaj, česar so se vsi liki naučili skozi tri leta snemanja. Vsi smo bili mladi odrasli, ko smo začeli s projektom, nato pa smo bili na koncu vsi malo starejši. Vsi so že nekaj časa imeli temne in neprijetne občutke, vendar so ugotovili, da s časom izzvenijo. Naučil sem se, da občutki sami po sebi niso nevarni, in se naučil tehnik za njihovo obvladovanje.

Film je bil deležen precejšnje pozornosti na Norveškem. Že pred premiero ste ga promovirali na družbenem omrežju Tik Tok, kjer so posnetki iz filma dosegli 400.000 ogledov. Film je prejel tudi več nagrad. Kakšni so bili odzivi občinstva v kinematografih in v medijih?

Film je dobil izjemno pozornost tukaj na Norveškem. V kinematografih se je dobro obnesel in je bil predvajan v veliko šolah kot način za začetek pogovora o duševnem zdravju, kot tudi v organizacijah, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. Nekateri kritiki menijo, da prestopa etično mejo, ko gre za ustvarjanje dokumentarnega filma. Vesel sem, da se je ta razprava začela, in vedno sem bil vesel, ko sem začutil, da je film nekomu nekaj pomenil.

Polona Černič