en

V vasi ob gruzijskem Črnem morju živijo prijazni ljudje, ki verjamejo, da se dobro poznajo med seboj. Nekega dne se obesi starejši vaščan Eliko in iz mesta pride vnukinja Moe, da bi organizirala njegov pogreb. Odkrije mrežo laži in ugotovi, da je Elikova tragična smrt posledica skrivanja ljubezenske zveze z Ammonom, ki je trajala 22 let. Resnica osvobodi tudi Moeijino zmožnost za ljubezen, hkrati pa izzove vaščank_e, da zavzamejo stališče do istospolne ljubezni. 

Pogovarjali smo se z igralko Bebe Sesitashvili, ki bo tudi gostja v Kinoteki.

V filmu igrate vnukinjo Moe, ki se po smrti dedka Elika vrne v vas, da bi organizirala njegov pogreb. Kako ste dobili vlogo in kako ste se vloge lotili?

Ker nisem profesionalna igralka, je bila moja prva reakcija, ko me je poklical gruzijski menedžer, da sem ga zavrnila. Ko pa sem kasneje prebrala scenarij, sem videla, da je stališče filma enako, ki ga imam sama v življenju in sem naletala na priložnost, da ga povem večjemu občinstvu. Lik lezbijke, ki jo igram, ima zelo podobno osebnost kot jo imam sama in sem jo zaradi tega laže upodobila. Naletela sem na nekaj težav pri snemanju, ko se je lik v manjši meri ujemal z mojo osebnostjo. Ne glede na vse, sem zelo uživala med samim snemanjem in z velikim zadovoljstvom spremljam, kako gledalci sprejemajo film.  

Film se odvija na podeželju Gruzije. Kakšne so vaše izkušnje s podeželjem v Gruziji? Kakšne so trenutne razmere za LGBT+ osebe v Gruziji?

Imam težaven odnos do svoje domovine. Resnično cenim njeno zgodovino, da je domovina vina in dostojanstvo prebivalcev skozi zgodovino. Ponosna sem na vrednote svoje države. Cenim prizadevanje, da ljudje in država presežejo svoj negativni odnos do pravic lgbt oseb in drugih manjših. Poleg tega smo preživeli zelo težko pot do razvoja in razumevanja sodobnih, ne tradicionalnih, vrednot. Toda kljub temu na tej težki poti nam je uspelo, da nismo izgubili svoje identitete. Veliko smo žrtvovali za zaščito manjšin, vendar naš boj še vedno traja. Moje delovanje se nadaljuje, da bi še naprej pomagala svoji državi pri premagovanju težav, s katerimi se sooča.

Ste naleteli na kakšne težave med snemanjem?

Med snemanjem nismo imeli nobenih težav, kljub snemanju na podeželju, je pa bilo nekaj smešnih dogodkov, ki niso vredni omembe.

Kot sem prebrala v enem od intervjujev z režiserko Eleno Naveriani, je film prejel precejšnjo finančno podporo Švice. Prav tako je premiero doživel v Švici. Nisem pa našla podatka, ali so ga že predvajali v Gruziji in kakšni so bili odzivi občinstva?

Film je bil na sporedu tudi v kinu v Gruziji, toda na moje presenečenje je prva projekcija potekala v mirnem vzdušju brez hudih konfliktov in nasilja, medtem ko je bila projekcija drugega filma v preteklosti z lgbt vsebino sprejeta z veliko agresije (op.: film In potem sva zaplesala (2019), ki smo ga tudi predvajali na festivalu), prišlo je do več incidentov, vendar ne zelo resnih.

 

Polona Černič