en

V filmu pravite, da po tem, ko ste bili vse možno in so vas drugi videli kot vse možno, ne veste, kaj je vaše »bistvo«. Ali to vedenje prinaša svobodo?

Ne vem, če sem rekel točno to ali pa to mislil s svojim besedami. Videli so me kot moškega in žensko, kar je res. Redko me ljudje vidijo tako, kot doživljam sebe – kot osebo, ki je obenem interspolna in nebinarna, niti povsem moška niti ženska. Vem, kdo sem, a želim, da obstaja dvom glede koncepta »bistva« osebe.

V filmu je omenjena razlika med narcizmom in ljubeznijo do sebe. Ali oba dojemate pozitivno?

Naslov filma se mi zdi problematičen, ker namiguje na popolno egocentričnost na račun vseh ostalih. AFAB osebe (osebe, ki jim je ob rojstvu pripisan ženski spol) smo indoktrinirane in od nas se zahteva, da nas skrbi, kako izgledamo, potem pa se nam zaradi tega pripiše narcizem. Bivši ameriški predsednik Trump je odličen primer narcistične osebnostne motnje. Dojenčki in majhni otroci so pravzaprav edini ljudje, ki jim je narcizem dovoljen, a pričakuje se, da bodo prerasli to razvojno stopnjo. Težko je imeti rad samega sebe v svetu, ki zavrača ljudi, ki se ne morejo ali pa se nočejo prilagoditi kulturnim normam, ki obkrožajo spol. Zato je to, da imaš rad (kvirovsko) sebe, lahko dejanje upora. Že več kot štiri desetletja ustvarjam slike sebe in drugih, ki nas prikažejo v vsej naši kvir, nenormativni slavi. To počnem zase in za vas.

V filmu poveste, da ste si za projekt INTER*me pustili rasti dlake po telesu v imenu umetnosti (in ne zato, ker vam je to všeč). Kako je to vplivalo na vaše dojemanje samega sebe? Kako je to vplivalo na dojemanje drugih?

Svojim dlakam na obrazu, hrbtu in prsih sem pustila, da rastejo, za INTER*me, dolgoletni projekt o mojem interspolnem telesu, ki se stara. Še posebej ne maram dlak na hrbtu, a ker jih ne vidim pogosto, ne razmišljam preveč o tem. Rad bi imel krajšo brado, kot sem jo imela že leta prej, a dokler ne končam projekta, vsaj določene faze, bom še naprej pustila, da raste. To ni preveč vplivalo na moje dojemanje samega sebe, a morda me zdaj drugi vidijo kot bolj moško, kot so me prej?

Zelo mi je všeč, ko rečete: »Ni treba vsem vedeti, niti si vsi ne zaslužijo vedeti, da se gibljem med njimi.« Bi rekli, da je pass-anje (kot oseba, ki ni kvir) zgolj taktika za preživetje ali lahko tudi vir narcizma?

Najprej bi povedal, da je ta izjava interna šala. Moj prijatelj, trans igralec David Harrison, to reče v svojem filmu Transparent in zdelo se mi je smešno. Ne zdi se mi, da gre za »pass-anje«, bolj za to, da enostavno živiš svoje življenje in nisi vedno dosegljiva, da izobražuješ druge. V svojem življenju rad zmotim dojemanja ljudi, ki jih srečam, tako da sem zelo odprta glede tega, kdo sem in zakaj sem se odločil, da se me vidi kot kvir/interspolno/nebinarno osebo. Majhni znaki imajo lahko izredno moč – na primer malo bolj rdeče ustnice ali pa oblačila, ki jih drugi ljudje ne vidijo kot »moška«. Nimam nadzora nad tem, kako ljudje razumejo, kar vidijo, ko me vidijo. Vem, da me ljudje verjetno večino časa vidijo kot gej moškega ali pa moškega, ki bi rad bil ženska, in ne tako, kot vidim sebe. Kljub temu vztrajam in se prebijam skozi nelagodje. V krajih, kot je London, kjer sem doživela nasilje, sem obupal nad intervencijami in tam zavestno pass-am kot belec srednjih let, kar je zagotovo taktika preživetja.

Za konec še to – na Metelkovi v Ljubljani ste leta 2003 sodelovali pri vodenju delavnice za kralje preobleke. Imate od takrat kakšne lepe spomine? Vas je kaj presenetilo glede slovenske LGBTQ+ scene?

Hvala za datum! Nisem bil prepričan, kdaj sem bila tam! Mislim, da sem bil pred tem že dvakrat. Zelo lepe spomine imam in načrtujem, da bom s sabo v Slovenijo prinesla slike, ki so takrat nastale. Ne spomnim se, da bi me kaj presenetilo glede LGBTQ+ scene, spomnim pa se, da smo se zelo zabavali z vsemi, ki so prišle na delavnico kraljev preoblek, ki sva jo vodila z mojo takratno partnerico Indro Windh. Tokrat imam namen ustvariti nove spomine z vsemi vami.


Pino Pograjc