Jan Soldat – in nepričakovane ljubezni
V Nemčiji rojeni filmski režiser Jan Soldat, ki veliko časa preživi na Dunaju, je hitro vzhajajoča zvezda kratkega filma. Spominja na profilirane LGBT+ režiserje in režiserke iz 80-tih in 90-tih let, ki brez LGBT+ tematik skorajda niso mogli. Tudi njegovi filmi ne sežejo izven tega kroga, se pa posvečajo predvsem robnim seksualnim praksam, likom, izkušnjam, pri čemer naturalističen pristop prepletajo z elementi romance in komedije. Na letošnjem festivalu predvajamo dva cikla njegovih filmov: filmi v Kinoteki so srednje dolžine in bolj narativni, filmi v OFF programu pa so krajši in z več erotičnih prizorov. Jan Soldat bo tudi gost festivala, z dvema pogovoroma in z vikend filmsko delavnico. Zadnja leta ne daje več intervjujev, zato objavljamo prirejen intervju izpred nekaj let – z dovoljenjem avtorice. Vsi filmi, ki jih bomo predvajali, pa so nastali v zadnjih letih, torej po sposojenem intervjuju.
Idejo za film Biti ljubljen (ki govori o junakovem razmerju s psom) sem dobil, ko sem gledal neki dokumentarec o skupini moških, ki so imeli seksualna razmerja s konji. Najprej mi je bilo zares slabo, potem pa sem se vprašal, zakaj se tako počutim? – Nikoli še nisem srečal nikogar, ki bi imel odnose z živalmi, zato sem se odločil, da posnamem dokumentarec o njih.
Ob tem nisem razmišljal o etični plati tovrstnih odnosov, pač pa se mi je zdelo pomembneje to videti in prikazati. Če ne bi prikazal, bi si večina predstavljala dosti bolj skrajne stvari, recimo da je kdo posilil psa. Čeprav je tudi to mogoče, še posebno, ker je bil pes skozi stoletja vzgajan v podložno bitje ... Ampak nisem se želel spuščati v taka razmišljanja, sploh ne v kratkem filmu. Raje sem se osredotočil na ljudi, kajti povsem nemogoče se mi je zdelo ugotavljati pasjo plat, njegovo počutje ali občutke. Moj pristop do “nastopajočih” je bil morda drugačen. Deloval sem odprto in radovedno, da bi videl, kaj v bistvu delajo. Verjetno so bili zato malo bolj sproščeni. Večina bi jim rekla, da so bolni, perverzni, in naj prenehajo s tem. Jaz pa sem prišel in spraševal, kako to izgleda, v kakšnem odnosu so in ali lahko vidim. Verjetno so začutili, da jih ne sodim. Tedaj smo imeli še več skupnih točk: podoben smisel za humor, podobno starost, in tedaj sem imel osebne težave v lastnem razmerju. Nekako patetično sem čutil podobno kot oni, ko so rekli, da si želijo samo imeti občutek varnosti in da si želijo imeti ob sebi nekoga, ki bo ostal z njimi za vedno.
Ni jih bilo strah, kako se bodo ljudje odzvali na film. Navajeni so, da jih zaničujejo. V nekem trenutku je eden od njih rekel: Nimam kaj izgubiti. Mislim, da je bilo to bistveno. Ampak o tem se nismo pogovarjali. Film smo naredili zase, bil je nekakšna vaja. Najprej sem od njih dobil dovoljenje za predvajanje na internih projekcijah, šele kasneje pa tudi za predvajanja na filmskih festivalih.
Riziko je eden od razlogov, zakaj večinoma snemam moške, in še posebej starejše moške. V nekem trenutku nisem več mogel najti hetero-parov, zbali so se za svoje službe, družbeni položaj, ugled. Čeprav je strah tudi geje, pa znajo biti bolj odprti. Predvsem starejši – niso več v službi in nimajo kaj izgubiti. Laže se pokažejo. Drugi razlog, zakaj snemam v glavnem moške, je anatomski. Moški imajo erekcijo, ki predrzno štrli. Povezano je tudi z moško seksualnostjo, še posebej z gejevsko, ker gre pri tem za emancipacijo in razkritje; moraš pokazati in za tem moraš stati. Toda vsak moj “nastopajoči” je imel svoj motiv, da se je pokazal pred kamero. Svojo seksualnost so želeli pozitivno osvetliti, recimo svoje igranje sužnja ali nošenje plenic. Hoteli so, da večinska, prevladujoča družba to vidi. Zdaj mi jih velikokrat niti ni več treba iskati, zdaj prihajajo tudi sami do mene in si želijo biti v filmu.
Sam jih najdem na različnih forumih, straneh za zmenke, marsikje. Pišem jim in povem, da snemam filme, da sem jih naredil že veliko in da bi rad z njimi posnel dokumentarni portret. Veliko jih misli, da hočem posneti pornič, ali pa da je to le izgovor in da dejansko iščem samo seks. Razložim jim, da želim le posneti film z njimi, in nobenega posebej ne prepričujem. Če oklevajo, ali se vidi, da bi radi le seksali, prekinem dogovore. Izberem le take, ki želijo biti pred kamero in za katere čutim, da si ne bodo kasneje premislili.
Zelo me zanimajo robne prakse, ki niso del tipične gejevske scene. Navadno so nekje zadaj, zakrite, kot recimo to, da so ostarela telesa seksualna in da imajo spolne odnose. Nastopajoči v mojih filmih se počutijo zelo sproščeno in udobno v svojih telesih, ne glede na starost, seksualnost ali telesni videz. Mislim, da bi se morali ljudje na splošno počutiti bolj udobno v svojih telesih in v svojih filmih skušam to poudarjati.
Formalno je pri mojih filmih pomembno vprašanje bližine in oddaljenosti. Prizor iz oddaljenosti ohranja določeno dostojanstvo. Omogoča mi, da osebe prikazujem v njihovem ponosu. Če bi se preveč približal, bi bilo to morda preveč za gledalca, zlasti v trenutkih bolečine, recimo ob udarcih. Z ohranjanjem razdalje lahko gledalec vstopi v film, ne da bi si zaželel izstopiti.
Moji filmi so velikokrat o avtoriteti, nadzoru in moči. To ni le vprašanje nadvlade in pokornosti, temveč tudi vprašanje aktivnega in pasivnega položaja. Po eni strani so te zgodbe zelo abstraktne; pa vendar prikazujejo le povsem očitne stvari v naših razmerjih. Večina ljudi trdi, da se njihovo razmerje ne vrti okoli teh vprašanj, a po moje se vsako – s tem se moramo soočiti in tudi poimenovati s pravimi imeni.
Nekoč sem na nekem seminarju, na katerem so bili v večini šestdesetletniki, prikazal svoj dokumentarec, v katerem starejši gejevski par igra vlogi gospodarja in sužnja. Ker sem bil vsaj 30 let mlajši od njih, sem se bal, da me bodo obsojali zaradi tega filma. V resnici pa so bili zelo odprti, sam pa sem imel preveč predsodkov. Seveda so še vedno imeli svoje seksualno življenje, v različnih oblikah in bili so odprti za nova spoznanja.
Moj namen je prikazati, da ni pri teh akterjih ničesar nevarnega. Moj položaj do njih je zelo empatičen, ker jih imam rad – filma ne bi posnel, če drug drugega ne bi marali. Seveda so kdaj lahko tudi zabavni, toda nikoli ne bi posnel filma, da bi jih zasmehoval. Kadar je kdaj kaj smešno, se jim nikoli ne smejim z neke višje pozicije – pač pa se smejemo skupaj. Povsem jasno je, da jih je mogoče razumeti, biti z njimi v nekakšni zvezi. V svojih filmih prikazujem točno to: njihovo sorodstveno plat z nami. Na tak način lahko najdeš ljubezen na krajih, kjer je ne bi nikoli pričakoval.
Prirejeno po intervjuju Tine Poglajen iz leta 2016 za www.indiewire.com/2016/06/jan-soldat-vienna-independent-shorts-film-festival-be-loved-1201692156/