Za odtenek svobode
Avstrijski film Velika svoboda (Great Freedom), ki ga je režiral Sebastian Meise, je na festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije v sekciji Poseben pogled, poteguje pa se tudi za Oskarja za najboljši mednarodni celovečerni film. Zaznamujeta ga odlična igra in pretresljiva zgodba posameznika v dvajsetem stoletju.
Protagonist filma je Hans, čigar življenje je zaznamovano z zapori. Zgodbo začnemo spremljati leta 1968 v Zahodni Nemčiji. Na sodni obravnavi Hansu predvajajo videoposnetek iz javnih stranišč, ki služi kot dokaz, da je prisostvoval pri spolnem odnosu z moškim. Hans tega ne zanika in obsojen je na 2 leti zapora. Pristane med zaporniki, ki šivajo obleke. Nekatere med njimi že pozna.
Od tu film preskoči nazaj, v leto 1945. Hansa vržejo v celico, ki jo že okupira neprijazni morilec Viktor. Ta vidi, da je Hans obtožen po 175. členu nemškega Kazenskega zakonika, zato ga pretepe in napodi ven.
(Sporni 175. člen, ki je kriminaliziral homoseksualne odnose med moškimi, so Nemci prvič uvedli 15. maja 1871, nacisti pa so zakonik 1935 še zaostrili. Povojne nemške oblasti so člen prilagodile in prevzele tako na Zahodu kot Vzhodu. V Vzhodni Nemčiji so člen ukinili leta 1968, čeprav ni bil več v uporabi že od 1957. Na Zahodu so ga leta 1969 omilili, dokončno pa ukinili 10. marca 1994 po ponovni nemški združitvi).
Hans je vidno travmatiziran in shiran, a Viktorja to ne gane, dokler naslednjega dne na njegovi podlakti ne opazi značilne številke, ki je za vedno zaznamovala žrtve nacističnih delovnih taborišč. Viktor pretresen spozna, da Hans po koncu druge svetovne vojne ni bil izpuščen na svobodo, marveč le premeščen v navaden nemški zapor. Hansu ponudi, da mu grenko oznako na roki prekrije z novim tatujem. Od tu naprej se med njima počasi in redkobesedno prične graditi prijateljski odnos.
Zgodbo spremljamo v eliptičnih preskokih od enega Hansovega zaporniškega bivanja do drugega.
Potem, ko po koncu vojne odsedi še štirimesečni preostanek 18-mesečne kazni, ga namreč aretirajo še leta 1957, leta 1968 in v devetdesetih. Vsakič, ko se vrne za zapahe, naleti na večnega zapornika Viktorja. V ključnih, psihično izjemno težkih trenutkih, si moška medsebojno pomagata s čustveno podporo, četudi se Viktor javno nikoli ne želi kazati kot Hansov prijatelj.
Tekom let se Hans pusto in osamljeno zaporniško življenje nauči prenašati z zenovsko trpežnostjo. Iznajdljiv in izurjen postane tudi v zaporniških ljubezenskih dogodivščinah. Tako nekega mladca, s katerim simpatizirata, nauči, da morata kršiti nočni red, zato, da ju oba istočasno kazensko pošljejo spat ven na dvorišče. Zmenek je neudoben, pa vendarle v objemu drug drugega ujameta kanček svobode.
Film ima presenetljiv konec, saj Hansa leta 1994, ko homoseksualnost končno preneha biti kazniva, izpustijo iz zapora, on pa svobode ni več vajen. Zaužije jo le za odtenek, nato pa se prostovoljno vrne v zapor, v katerem ga najverjetneje čaka Viktor.
Simona Jerala