TOVE
Helsinki, 1945. Konec vojne mladi slikarki Tove Jansson, odlično jo upodobi Alma Pöysti, prinaša nov občutek umetniške in družbene svobode. Sodobna umetnost, vrtoglave zabave, odprt odnos s poročenim politikom Atosom Wirtanenom (Shanti Roney) in nekonvencionalno življenje jo postavljajo v nasprotje s strogimi ideali očeta, uveljavljenega kiparja, ki namesto nje znova prejme štipendijska sredstva, kar Tove prinese novo razočaranje v trudu za uspeh v umetniškem svetu.
Tove se življenje preobrne, ko spozna vpadljivo gledališko režiserko in hčer bogatega župana Vivico Bandler, v katero se noro zaljubi. Druga drugo kličeta Thingumy in Bob, kar kasneje postaneta dva izmed muminih karakterjev, ki razvijeta svoj jezik sporazumevanja. Njuna ljubezen je električna, nepredvidljiva in ne vedno vzajemna. Ko se spopada s svojim osebnim življenjem, jo njena ustvarjalna prizadevanja popeljejo v nepričakovano smer. Medtem ko svoje umetniške sanje osredotoča na slikarstvo, pa hitreje zaživi delo, ki se je začelo sicer kot stranski projekt in ga je potiskala na stran, namreč delo na skandinavski mitologiji utemeljenih in s pozitivnimi vrednotami prepojenih melanholičnih zgodbah muminov, ki jih je pripovedovala otrokom. Pri tem jo spodbudi ravno Vivica, ki v prvih risbah, obešenih po Tovinem enosobnem stanovanju in ateljeju vidi izvirnost. Njej sami, zaradi očetove ponotranjene kritike, se ne zdijo »prava« umetnost. Podvigi muminov, prepojeni z navdihom iz njenega lastnega življenja, ji prinesejo mednarodno slavo in s tem finančno svobodo. Še vedno pa hrepeni po očetovi potrditvi. Ob njegovi smrti v žalosti misli, da je ne bo nikoli prejela, a ji mama pokaže shranjene časopisne izrezke objav o njej, ki jih je zbiral vrsto let.
V iskanju umetniške identitete najde samo sebe. Njena neuslišana ljubezen do Vivice, s katero sta ostali dolgoletni prijateljici, ji onemogoča pravo svobodo, in ko se nauči odtrgati od nje, zaživi. Na božični zabavi ob gramofonu spozna svojo življenjsko partnerko Tuulikko Pietilä (Joanna Haartti). Tisti večer, ob predvajanju svojih najljubših plošč, h gramofonu nista pustili nobenega drugega. Pietilo je povabila na ples, a jo je ta takrat zavrnila. Kmalu po novem letu jo obišče v njenem stanovanju. Film se tu končna, njuna skupna pot pa se šele začne.
Režiserka Zaida Bergroth, skupaj s scenaristko Eevo Putro, produkcijsko oblikovalko Catharino Nyqvist Ehrnrooth in kinematografom Lindo Wassberg, prepričljivo ustvari občutek helsinškega povojnega obdobja, dekadentnega kroga zabav, afer in prvih noči. Ob hkratnem prepričljivem prikazu Tovinega nemira, iskanja, kdo v resnici je. Zaradi scenaristične omejitve le na kratko obdobje njenega življenja, kar je lahko tudi kritika filma, je filmski prikaz dinamičen in intriganten. Igralska zasedba je odlična, zlasti že omenjena Alma Pöysti, v svoji prvi celovečerni glavni vlogi. Kot živa, strastna in nekonvencionalna umetnica. Kar je Tove Jansson bila.
Tove Jansson (1914-2001) se je rodila 9. avgusta 1914 v Helsinkih ilustratorki in grafični oblikovalki Signe Hammarsten iz Stockholma in finskemu kiparju Viktorju Janssonu. Kot ilustratorka, slikarka in pisateljica je bila aktivna več kot sedemdeset let. Svoje prve ilustracije je objavila pri komaj štirinajstih letih. Kot zadnje je sedemdeset let kasneje, leta 1998, objavila zbirko kratkih zgodb Messages. Bila je ena izmed prvih razkritih lezbijk na Finskem, ki je štiriinštirideset let živela s partnerko Tuulikki Pietilä. Bili sta eden prvih razkritih lezbičnih parov na Finskem, pojavljali sta se v javnosti, se udeleževali umetniških in drugih dogodkov. Osemindvajset poletij sta v samoti in družbi prijateljev preživeli na otoku Klovharu v Finskem zalivu.
Polona Černič