Iván Ojeda Monalisa
Ivan, zakaj ste se pravzaprav odločili zapustiti Čile in zakaj ste izbrali prav New York?
Čisto enostavno, bila je priložnost. Nekdo je naletel na moje pisanje in tudi na adaptacijo, ki sem jo postavil na oder v Santiagu, in prejel sem povabilo organizacije New Dramatists, ki vabi dramatike z vsega sveta, da pridejo ustvarjat v njihovo rezidenco v New Yorku. Tam sem potem ostal en mesec. Tako sem lahko odšel iz Čila – in spoznaval drugačno kulturo. Odraščal sem na jugu države, kjer večino časa dežuje, tako da smo bili v glavnem notri in gledali televizijo. In večina programov je bila iz ZDA. Že tedaj me je fasciniral New York.
Ali ste že tedaj pisali, večinoma prozo? Kdaj ste izdali prvo knjigo in kako je z bralstvom v Čilu – je morda bolj odprto do LGBT vsebin zaradi razvpitega pisca Pedra Lemebela (1952-2015)?
Moja prva zbirka kratkih zgodb, Ista štimunga, forever (ki je zdaj izšla pri Lambdi tudi v slovenskem prevodu), je izšla v Čilu leta 2014. In kasneje še zbirka Las Biuty Queens (ki je letos izšla v angleškem prevodu, z uvodnim zapisom Pedra Almodóvarja), obe sta kot brat in sestra. Kajti isti liki prehajajo iz ene zgodbe v drugo, in iz ene knjige v drugo. Sedaj pišem roman, ki bo nekako zaokrožil vse te zgodbe in like.
V Santiagu obstaja zelo živahno gibanje mladih in izobraženih ljudi, ki delujejo na polju kontrakulture in progresivne misli. Veliko jih je del LGBT skupnosti in tako enkratnih ustvarjalk_cev, kot je bila recimo Hija de Perra (1980-2014).
Pedro Lemebel je pripovedoval zgodbe o homoseksualcih z obrazi, ki jih nihče ni želel videti. Ne z obrazi iz fitnesov ali z risb Tom of Finlanda. Spuščal se je na rob družbe, kjer ni nobene ekonomske moči. Ker je opisoval resnico, ga je imelo občinstvo rado in ga spoštovalo, kot enega največjih umetnikov svojega časa.
Pedro se je preoblačil in se poigraval s svojim spolom. Kako pa se vi identificirate, če je to sploh potrebno?
Sem transspolna oseba dveh duš, v ravnovesju s svojo žensko in z moško platjo.