Lezbične upornice (Rebel Dykes (2021, Harri Shanahan, Siana Williams, Sian Williams), eden od dokumentarcev letošnje edicije Festivala LGBT filma, nas popelje v Veliko Britanijo osemdesetih let, ko je državo vodila »železna lady« Margaret Thatcher. Ta za dokumentarec ni pomembna, fokus je na ženskah, ki so se zbrale v mirovniškem kampu Greenham Common Women's Peace Camp, kjer so skupaj protestirale proti hrambi manevrirnih izstrelkov v bližnji vojaški bazi. Aktivistke, punkerice, lezbijke, matere, upokojenke … so zavzele vojaške prostore z mislijo na boljšo prihodnost, ker pa sta se njihovo mirovništvo in feminizem v dolgih mesecih taborjenja nemalokrat zvezala s politikami osvobojene seksualnosti in erotike, je kamp postal nekakšna lezbična meka. Vsaj tako se ga spomnijo intervjuvanke_ci dokumentarca, ki svojo pripoved začnejo v kampu, v katerem so mnoge od njih nekoč živele, in nadaljujejo s spomini na raznolikost londonske lezbične scene osemdesetih. Taisti sceni slovenski Festival LGBT filma dolguje svoje prve lezbične filmske projekcije. Če bi bil podoben dokumentarec posnet pri nas, bi selektorica festivala Suzana Tratnik bržkone povedala zgodbo, kako je z Natašo Sukič štopala do Londona, kjer sta spali pri aktivistkah, nazaj v Jugoslavijo pa prinesli VHS-kasete z lezbičnimi filmi, presnetimi z angleške televizije. Te sta nato predvajali (z angleškim EPP-programom vred) na prvem Tednu lezbičnega filma l. 1988.
Spominjanje je tudi rdeča nit letošnjega festivala. Nekateri od izbranih filmov nam prikazujejo nostalgične, a nikoli naivno apolitične podobe preteklosti; denimo švicarsko-belgijska koprodukcija Onkraj obzorja (Le milieu de l'horizon, 2019, Delphine Lehericey), ki je postavljena na švicarsko podeželje leta 1976, ko je Evropo prizadela huda suša. Zgodbo spremljamo skozi oči 13-letnega Gusa, senzibilnega opazovalca neizrečenih stisk in družbenih sprememb, ki se dogajajo okoli njega: obupanega besa očeta, ki izgublja pridelek, identiteto in navsezadnje svoj zakon, ter postopne emancipacije matere, ki spozna mlado intelektualko, s katero se zaljubita.
Četudi sta feminizem sedemdesetih in LGBT-aktivizem osemdesetih pomenila velike spremembe za marsikoga, irska komedija Hoditi z Amber (Dating Amber, 2020, David Freyne) pokaže, da tudi vsega t. i. Zahodnega sveta nista dosegla v enaki meri. Zgodba je postavljena v devetdeseta leta nekega zakotnega ruralnega mesteca, v katerem se nerazkrita najstnika – naslovna junakinja Amber in sramežljivi sošolec Eddie – odločita pretvarjati, da sta par. Vsaj dokler jima ne uspe pobegniti v London, ustanoviti punk banda, najti svoje LGBT-scene in se prvič zaljubiti. V filmu Srčica (Sweetheart, 2021, Marley Morrison), ki bi se lahko dogajal danes ali pa dvajset let v preteklosti, se ponovno srečamo z retro podobo Velike Britanije, tokrat njenih obmorskih prikoliških naselij. Tja introvertirano AJ zvleče njena družina, s katero ima najstnica le malo skupnega, a njeno frustrirajoče dolgočasno poletje poživi srečanje s privlačno reševalko iz vode. Oba filma in njune_i protagonistke_i z vijuganjem med komedijo in dramo pokažejo, da rane homofobije mladim LGBT+ osebam ne zadaja samo njihova okolica, temveč so občutja nesprejemanja boleče ponotranjena.
Južnokorejska Kolibrijeva hiša (House of hummingbird, 2018, Bora Kim) nas popelje v Seul leta 1994, ko se je v glavnem mestu azijskega tigra tragično zrušil most čez reko Han in zahteval 32 žrtev. Protagonistka filma Eunhee je z nesrečo pomembno povezana, a zgodba ni zgrajena okoli kolektivnega žalovanja, temveč je intimen vpogled v življenje dekleta, ki v revnejšem seulskem naselju devetdesetih, tako drugačnem od glamuroznih K-pop podob sedanjosti, odkriva svojo seksualnost. Še en pretresljiv film o preteklosti, ki je iz kolektivnega spominjanja II. svetovne vojne in njenih žrtev nemalokrat izbrisana, je dobitnik cannske nagrade Un Certain Regard in Srca Sarajeva, avstrijsko-nemško delo Velika svoboda (Die Grosse Freiheit, 2021, Sebastian Meise). Hansa, ki je bil med vojno zaprt v taborišču zaradi svoje homoseksualnosti, po njenem koncu zaradi istega zločina premestijo v zapor. Osvoboditev se ni zgodila za vse: zloglasni paragraf 175, s pomočjo katerega je nacizem nasilno preganjal homoseksualce, je ostal v zahodnonemški zakonodaji do devetdesetih let. Tako Hansa spremljamo čez povojna leta, ko se zaradi svoje seksualnosti vedno znova vrača v zapor, ter tam spleta hipne in globlje vezi z drugimi zaporniki.
Konstrukcija potencialnih queerovskih intimnih zgodovin, sploh ko so te prepovedane, izbrisane ali interpretirane skozi heteronormativno prizmo, vključuje naporno arhivarsko delo. Kako začeti interpretirati fragmente preteklosti na nenormativne načine, pokaže francoski film Ultravijolična (Ultraviolette, 2021, Claudie Hunzinger in Robin Hunzinger). Pred smrtjo je Emma hčeri in vnuku zapustila svoje zvezke, v katerih sta odkrila zgodbo o Emmini ljubezni do Marcelle. Dnevniki razkrivajo njuno razmerje, ločitev in Emmino izkušnjo bivanja v bolnišnici za dekleta s tuberkulozo, kjer je dobila svojo »bando punc«. Film rekonstruira življenje queerovskega dekleta v dvajsetih letih 20. stoletja na meji med fikcijo in realnostjo: s pomočjo spretne uporabe fotografij, arhivskih posnetkov časa in zapiskov strastnih izpovedi ljubezni do drugega dekleta.
Letošnji festival se z biografskim filmom Tove (2020, Zaida Bergroth) spomni življenja finske pisateljice in ilustratorke Tove Jansson, poznane predvsem po svojih knjigah o ljubkih likih, imenovanih Mumini. Narcis in Zlatoust (Narziss und Goldmund, 2020, Stefan Ruzowitzky) pa Hessejev kultni roman o tesnem prijateljstvu dveh moških, ki sta se kot dečka spoprijateljila v srednjeveškem samostanu, prenese na veliko platno.
Festival se v drugem delu selekcije posveti sedanjosti, predvsem estetskim izrazom in podobam populacije LGBT+, ki osvetljujejo izjemne zgodbe, ki so navadno izbrisane iz horizonta našega pogleda. V namibijskem filmu Kapana (2020, Philippe Talavera), ki so ga naredili_e lokalni LGBT+ aktivisti_ke in je prvi namibijski film z gejevsko zgodbo, se v državi, kjer je sodomija (homoseksualnost) še vedno kaznivo dejanje, srečata in začneta razmerje George in Simeon. Festival pa bo otvorila ekipa čilsko-ameriškega filma Monalisino popotovanje (The journey of Monalisa, 2019, Nicole Costa), v katerem režiserka po 17 letih ponovno poišče svojo_ega prijateljico_ja s fakultete, Ivána. Nekoč nadarjen_a režiser_ka in pisatelj_ica, danes uporablja ime Monalisa in dela kot seksualna_en delavka_ec v New Yorku. Film Monalisino transformacijo beleži s sopostavljanjem preteklosti – posnetkov njenih_govih preteklih del in življenja – in sedanjosti – pogumnega performiranja na surovih ulicah New Yorka.
Države kot so Čile, Argentina, Brazilija, Venezuela in Kuba so v zadnjem desetletju presenetljivo postale tiste, ki na svetovne filmske festivale vsako leto konsistentno pošiljajo intrigantna dela LGBT+. V Srednjo in Južno Ameriko nas ponesejo še trije filmi letošnje selekcije: kubansko-ameriški Transformisti (2020, Chad Hahne) o izjemni skupini kubanskih kraljic preobleke; brazilski Zasebna pustinja (Deserto particular, 2021, Aly Muritiba) v katerem gre suspendirani policist Daniel na sever države, da bi našel svojo internetno ljubezen Saro, a se izkaže, da o njej zares ne ve ničesar; in Valentina (2020, Cássio Pereira dos Santos) o simpatični transspolni najstnici, ki se mora po selitvi v novo brazilsko mestece spopasti s transfobijo novega okolja in prepričati odtujenega očeta, da podpiše šolske dokumente, na katerih je njeno žensko ime.
Program kratkih LGBT+ filmov nam predstavi raznolike zgodbe in nas ponese v različne konce sveta: v Iran in Kazahstan, na Kitajsko, v Italijo, na Kosovo, v Belgijo in Nemčijo … Tudi do sosednje Avstrije, kjer Jan Soldat, nemški filmski avtor in dokumentarist, beleži marginalizirane, a fascinantne BDSM in druge seksualne scene. Svojo retrospektivo bo v Ljubljani predstavil režiser sam, saj bo gost letošnjega festivala. Velja omeniti še odličen slovenski kratki film Sestre (Kukla, 2021) o treh prijateljicah v patriarhalnem okolju, ki sredi nasilja nepričakovano najdejo novo zaveznico. Film je bil zmagovalec Mednarodnega festivala kratkih filmov v Clermont-Ferrandu, na našem festivalu pa si ga bo mogoče ogledati na začetni projekciji v Cankarjevem domu.
Če smo začeli s spominjanjem in nadaljevali s sedanjostjo, je treba zaključiti z aktualnim dogajanjem zadnjega obdobja: zmagovalca cannske queer palme, francoski film Prelomi (La Fracture, 2021), je režiserka Catherine Corsini začela snemati na začetku covidne pandemije, v centru družbenega dogajanja zadnjega leta in pol – v bolnišnici. Na urgenci se nekega večera zberejo lezbični par v razhajanju, protestniki proti državi, in drugi poškodovanci. Filmski kritiki so zapisali, da je v tem primeru kaotična urgenca mikrokozmos francoske družbe, pa tudi globalnega stanja zadnjega obdobja. Kaos, ki ga je povzročil novi virus, je vplival tudi na filmske festivale: lani smo festivalske filme gledali vsak zase doma. Upamo, da se letošnjega decembra uspemo spet srečati v kinodvoranah in drugih prostorih ustvarjanja naše skupnosti.
Jasmina Šepetavc