Kako ste izvedeli za nekdanji berlinski lezbični prostor, klub Pelze Multimedia, ki ga portretira vaš film?
Četudi je bil Pelze Multimedia precej poznan med skupnostjo lezbijk in predqueerovsko populacijo Zahodnega Berlina, pa je zanj slišalo le malo ljudi moje generacije (rojena sem l. 1978, producentka in raziskovalka Janin pa l. 1980).
Tako kot mnogo stvari, ki so jih ustvarile ženske* in queer* osebe, je tudi ta prostor utonil v pozabo. Nobenega pravega arhiva ni (ne fizičnega, ne nematerialnega), prav tako je bilo izredno malo medgeneracijskega prenosa znanj in informacij – to omeni Ursula v filmu.
Za obstoj Pelze sem od starejših poznavalcev queer scene slišala le bežno, nekajkrat v zadnjih letih. Vendar se nikoli nisem poglobila v to temo, dokler me ni kontaktirala Janin Afken, ki je producentka filma in raziskovalka. Med proučevanjem lezbične literature sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je naletela na pisateljico, ki je pripadala skupnosti, ki je zahajala v Pelze. In tako je Pelze postal tema filma.
Nato je Janin od prijateljice Kersin Honeit, ki stanuje v stavbi, kjer je bil nekoč Pelze Multimedia, izvedela, da je bil v Pelze tudi prvi lezbični darkroom, kar je njeno zanimanje še vzpodbudilo. Janin je bila namreč vpeta v raziskovalni projekt o queerovski seksualni kulturi v obdobju sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, in je pomislila, da bi bila to lahko zanimiva tema.
Kako je izgledal raziskovalni proces? Kako ste prišli do protagonistk in do arhivskih gradiv?
Janin je kontaktirala vse tri protagonistke in izpeljala celoten raziskovalni del. Roswitha in Mahide Lein (vaša lanska gostja) sta še vedno precej aktivni na berlinski queer/art sceni. Roswitha nam je nato predstavila Ursulo, ki je bila med ustanoviteljicami Pelze. Z Janin sva si izmenjali veliko zamisli, vendar je bila ona tista, ki je poleg raziskave pripravila tudi vse intervjuje. Moja vloga režiserke je bila, da domislim, kako od tu naprej izpeljati film. Odgovorna sem bila za koncept in oblikovno plat: kako strukturirati vsebino in kako stvari zrežirati na način, ki bi bil v skladu z estetiko kluba.
Ker si je Janin najprej želela ustvariti vtis o Pelze Multimedia, je preiskala vse možne publikacije, kjer bi bil klub lahko omenjen. Vendar ni bil pogosto omenjen. Nato se je poglobila v knjige in ostale dokumente v lezbičnem arhivu Spinnboden Berlin. Tam je našla vse tri ženske, ki v filmu dajo intervju.
Oba albuma fotografij, ki jih prelistamo v filmu, sta "uradni" arhiv kluba. Hranijo ju v feminističnem arhivu Bildwechsel v Hamburgu. Vse ostalo so privatni arhivi protagonistk, ki nastopijo v intervjujih. Rokovanje in dokumentiranje teh spominov je bila zame zelo osebna in intimna izkušnja in zelo sva hvaležni, da so nama v roke zaupale nekaj, kar jim toliko pomeni.
Ste za film prejeli kakšno finančno podporo?
Janin je sodelovala pri angleško-poljsko-nemško-španskem raziskovalnem projektu "CRUSEV - Cruising the 70s". Raziskovali so queerovsko seksualno kulturo v sedemdesetih, pred pojavom virusa hiv, ter njen vpliv na sedanjo LGBTQ populacijo po vsej Evropi.
Ta triletni projekt (2016–2019) je financirala evropska agencija HERA, ki je nato financirala tudi naš film. Film je torej prispevek nemškega dela raziskave in vključuje še zbirko esejev in doktorsko disertacijo.
Ste pri ustvarjanju filma naleteli na kakšno težavo? Kaj je bil največji izziv?
Zame kot režiserko in montažerko je bilo zelo pomembno, da bodo s končno podobo filma zadovoljne tudi nastopajoče. To je izziv pri praktično vsakem filmu. Ampak Pelze Multimedia je bil queerovski kolektiv, ki so ga upravljale zelo različne in markantne osebe tekom 15 let. Zlahka si predstavljamo, da je šlo za kompleksen prostor, kjer so se kresala nasprotujoča si mnenja, kjer je do stresnih situacij prihajalo tudi zaradi pogosto neplačanih ali prekarnih zaposlitev teh oseb, ter ljubezenskih afer in razhodov znotraj te skupnosti.
Protagonistke se v filmu zazrejo v svojo preteklost in ob tem odprejo čustvene prostore, povezane s Pelze. Zato je bil potreben občutljiv pristop, dolgi pogovori, – vse emocionalno delo, ki ga zahteva ustvarjanje filma in ki je tako pomembno (in za katerega ni nikoli dovolj sredstev). Menim pa, da je za tem širše vprašanje, namreč vprašanje popisovanja zgodovine in tega, kdo si lasti (queerovsko) zgodovino.
Naš drugi največji izziv je bilo vprašanje reprezentacije in izključitve; kako se spoprijeti z dejstvom, da v filmu tri bele cis* lezbijke predstavljajo prostor, ki so ga oblikovale_i tudi nebele_i, ne-cis* posameznice_ki.
Glede na to, da smo tudi filmska ekipa belopolte cis* posameznice, na eni strani nismo želele govoriti v imenu queer, trans, bipoc izkušnjah kluba, po drugi strani pa teh izkušenj seveda nismo želele izključiti iz zgodovine Pelze. Zato smo umestile v film nekaj sledi, kot je Roswithina samokritika glede politike "ladies only", ali kot je naslovnica knjige Guy St Louis.
Kaj menite o letu 2020? Kako "nova realnost" vpliva na vaše življenje in delo?
Če odgovorim na kratko in skozi lečo kluba Pelze: Javni prostori, ali na pol javni prostori in prostori upora, so še kako pomembni. Omogočajo nenačrtna srečanja in nove izkušnje. Mislim, da je fizična prisotnost, to, da si nekje prisoten s svojim telesom, velik del te izkušnje. Ti prostori so tako eksistencialno pomembni za vse, še posebej pa za tiste, ki ne sovpadajo z družbeno normo, kot denimo queerovske osebe. Trenutni manko teh prostorov in ta prisilna privatnost sta res zelo bedni.
Simona Jerala