Stanko Jost se je rodil 1944 v vasi Zibika, šolal se je v Šmarju pri Jelšah, gimnazijo pa končal v Celju. Na AGRFTV je opravil sprejemni izpit za filmsko režijo (s svojim prvim filmom Pestrna), a ker ni prejel štipendije, je moral študij opustiti. Dobil je povabilo za delo v Celjskem gledališču, v katerem je ostal štirideset let, večinoma kot tonski mojster. Toda njegova prva ljubezen je ostal film, ki se mu je posvečal amatersko, v okviru celjskega FotoKinokluba Emo. Posnel je deset igranih filmov (v glavnem po literarnih predlogah), enajst dokumentarcev o predstavah SLG Celje in par kratkih filmov – vse še na super 8 mm filmski trak. V 70. letih je dvakrat prejel celjsko Prešernovo nagrado, nagrajevali pa so ga tudi festivali amaterskega filma po Sloveniji in Jugoslaviji. Hkrati je rad fotografiral in pisal, tako da je ustvaril arhiv svojih deset tisoč fotografij in dvajset štiristolistnih zvezkov dnevnikov in avtobiografij. Mohorjeva družba mu je leta 2009 izdala knjigo Srčne besede, s podnaslovom Literarni utrinki – gre za zbirko črtic predvsem na temo vere in otroštva. Svoje spolne usmerjenosti se dotakne le ob občutku krivde, ker je njegova mati nikoli ni sprejela (»Zelo trpim ... Vse to trpljenje darujem – da bi se ti spremenil ... Obljubi mi, da se boš spremenil ... Ali se je sploh mogoče spremeniti in zakaj? Kaj sem storil tako strašnega, da sem potreben in vreden tako strašne materine žrtve?« str. 125). Svoje pisanje je objavil še leta 2021 v knjižici kratkih zgodb Podarjene besede, tokrat v samozaložbi. Leta 1976 je posnel film Dečki, po istoimenskem romanu Franceta Novšaka, ki velja za prvi slovenski gejevski roman. Za Delo pripoveduje, da je par let prej »Kulturna skupnost Celje ostro prepovedala snemanje filma«, a ga je kasneje le posnel z lastnim denarjem. Kulturna skupnost si je hitro premislila in naknadno odobrila podporo. »Na ljubljansko premiero v Klubu poslancev na Dalmatinovi ulici so prišli tudi vsi tisti pomembni slovenski filmski ustvarjalci, ki jih sicer nisem videval na projekcijah svojih filmov.« »Moj film je, tako kot Novšakov roman, prvinska tragedija, s katero sem hotel pokazati, da fanta v svojem prijateljskem, ljubezenskem razmerju doživita svoje prvo spoznanje. Med njima nikakor ne gre za zgolj začasno erotično navezanost iz osamljenosti, ampak za resnično ljubezen in prvo spoznanje drugačnosti.« Pa vendar je film tonil v pozabo, vse do leta 2004, ko je bil predvajan na 20. festivalu lezbičnega in gejevskega filma. Tudi film Slovenski Hamlet, ki ga je po romanu Pavleta Zidarja Dolenjski Hamlet posnel leta 1980, se dotika homoseksualne tematike, čeprav v manjši meri: profesor, ki ima v svojem dosjeju opombo, da je pederast, pride službovat na novo šolo ... Stanko Jost v intervjuju zatrdi, da nikoli ni skrival svoje spolne identitete, zavedel pa se je je: »Zelo kmalu, v gimnazijskih letih. Vsak dan sem s Kozjanskega, kjer so bila tla razmočena in blatna, celo uro hodil peš v bata gumijastih škornjih do vlaka, po koncu pouka pa z vlakom nazaj in spet uro peš domov. Brez malice. Strašno pa sem si želel v kino in v gledališče. Sošolec, ki je imel abonma, mi je obljubil karto, če pri njem prespim … tako sem po predstavi dobil tudi dobrega prijatelja.« O družabnem življenju gejev v 70. letih doda: »Največja toleranca do homoseksualnosti je bila v umetniških krogih, podobno kot drugod pa so tudi pri nas obstajali določeni lokali in punkti, na katere pa sam nisem zahajal. Toda tedaj je obstajalo tiho pravilo zasebnosti, da kar se dogaja med štirimi stenami, nikogar ne briga, medtem ko danes lahko vsak vsakomur gleda skozi ključavnico.« (Intervju za Delo, 27. 11. 2004, avtorica Mojca Kumerdej.)
»Prejšnji režim, kolikor ga sicer nisem maral, je bil v tem pogledu zelo odprt ... Res so kaznovali politične disidente, ampak ljudem so pustili, da živijo, kot jim je prav, da ljubijo, kogar želijo ... V osebno življenje se niso vpletali.« (Pogovor za Novi Tednik, avtorica Alma M. Sedlar, 9. 12. 2004.)
Umrl je 5. junija 2022 in dokaj na tiho so ga sorodniki pokopali v rojstni Zibiki. To sem izvedel naključno šele v začetku leta 2023 in se lotil poizvedb, kako je z njegovo zapuščino. V stik sva prišla skoraj dvajset let poprej, a se ne spomnim na čigavo pobudo. Povedal mi je za film Dečki in seveda sem ga želel videti in morda uvrstiti na naš festival. Dobila sva se v Celju, da mi je predal edino kopijo filma na osmički. V studiu Meglič so ga presneli na dvd in kljub amaterskosti je bilo to zame pravo odkritje. Jost se je strinjal, da ga predvajamo na festivalu, dal je celo par intervjujev, ki so bili njegovo javno razkritje. Leta kasneje mi je potožil, da so ga zaradi tega njegovi verni sorodniki zelo kregali, a šele po smrti sem dojel, kakšni sorodniki to so. Žal na projekcijo v Ljubljano ni želel priti, ne tedaj, ne leta 2015, ko smo predvajali njegov film Slovenski Hamlet – tega mi je dal presneti že deset let prej. Oba filma sem mu na super osem in pol vrnil, kot tudi po eno dvd kopijo – in menda je Dečke prav s ponosom prikazoval v domu starejših sv. Jožef v Celju. Po telefonu mi je večkat omenjal svoje arhive in pa to, da bo po smrti za njih skrbela nečakinja. Nikoli pa mi ni dal njenega imena ali kontakta. Prosil sem ga tudi za pisno dovoljenje, da lahko damo film Dečki na splet, a mi ga ni smel dati, kot je rekel, dal mi je le ustno dovoljenje, podpisati izjave pa mu sorodniki niso pustili. Nisva se slišala prav pogosto, tudi zato, ker mi nikoli ni želel pokazati česa iz svojih arhivov, ne zapisov ne fotografij. Bilo je očitno, da vse zelo skrbno, takorekoč pedantno ureja in arhivira, pokazati pa ne želi nikomur. Vedel sem, da se sam direktno ne smem obrniti na nečakinjo ali krog okoli nje, da so gotovo alergični na kogarkoli in karkoli, kar bi lahko spominjalo na Jostov »greh«. Tako sem po številnih poizvedovanjih prišel do Ljubinke Belehar, ki je nekaj časa delala v Celjskem gledališču in bila ena redkih, ki ga je redno obiskovala v domu. Ker je bila tudi v dobrih odnosih s sorodstvom, je menila, da bo morda le kaj dobila od njih. Njej se moramo zahvaliti za nekaj fotografij in pa Jostovo filmografijo, ki jo je sam dal vezati. Žal se je pri tem ustavilo, ko so ji dali vedeti, da so vse arhive zakurili (tako se je ponovila zgodba Franceta Novšaka, ki ga je tako navdahnil). Sandiju Videnšku, Jostovem snemalcu pri več filmih, gre zahvala, da je shranil dvd kopijo filma Gimnazijka, ki je torej tretji rešeni film. Za ostale lahko samo upamo, da se morda kdaj po kakem čudežu le najde kopija. Kar mi je uspelo zbrati, je na ogled na priložnostni razstavi v dvorani Kinoteke, s povednim naslovom Ostaline z grmade.
Brane Mozetič