Milina Trišić, režiserka
Kako je nastala ideja za dokumentarec o transspolnih osebah? Si ti našla Heleno, Kamillo in Vuka ali so njihove zgodbe našle tebe?
Ideja za film se je rodila, ko sem prvič slišala za Helenin primer. Za vse tri zgodbe, Helenino, Kamillino in Vukovo, sem izvedela iz časopisov in navezala stike z njimi. Očitno so tudi njihove življenjske zgodbe našle mene.
Koliko časa je trajalo, da je bil film končan, in katera faza je bila najzahtevnejša?
Realizacija filma je trajala več let. Najtežja je bila montaža, saj sem se težko čustveno distancirala od likov in se odločila, katere dele njihovih zgodb naj vključim v film, ker se mi je vse zdelo pomembno, odkar sem jih bolje spoznala. Pri izbiri mi je pomagala montažerka filma Maja Kokić.
Od kod finančna podpora za film?
Film je bil realiziran s finančno podporo Filmskega centra Srbije. Hkrati pa tudi z veliko podporo prijateljic_ev in kolegic_ov, ki so delale_i za nizke honorarje, nekatere_i pa so se jim tudi odpovedale_i.
Transspolne osebe v naši širši regiji redko dobijo pošteno filmsko predstavitev. Kako ti je uspelo vzpostaviti iskreno in plodovito sodelovanje?
Ko sem jih spoznala in slišala njihove zgodbe, preprosto nisem želela, da bi jih ljudje dojemali kot čudakinj_e. Zaupale_i so mi svoje zgodbe, in nisem želela izdati njihovega zaupanja in iskrenosti. Želela sem prenesti njihove zgodbe skozi tri portrete. Film ni bil ustvarjen za LGBTQ občinstvo, temveč za ljudi, ki ne vedo veliko o tej temi. Poskušala sem vzbuditi empatijo pri tistih s predsodki do transspolnih ljudi, do oseb s transspolno izkušnjo.
Kako je film sprejet v Srbiji in drugih državah?
Film je bil v Srbiji prikazan le premierno na Martovskem festivalu – beograjskem festivalu dokumentarnega in kratkega filma, aprila letos. Na festivalu v Pragi je dobil nagrado za najboljši LGBTQ film . Predvajan bo tudi na festivalu v Londonu. Oktobra pa je bil še v revijalnem filmskem programu pred LGBTQ parado v Podgorici.
Ali film vpliva na vidnost transspolnih oseb v Srbiji?
Cilj našega filma je povečati vidnost problemov transspolnih oseb v Srbiji in regiji. Za zdaj ima film samo festivalsko življenje, vendar si prizadevamo, da bi ga prikazali na televizijah, da bi imel čim večjo vidnost. Želimo pokazati, da transspolni ljudje oziroma ljudje s transspolnimi izkušnjami, niso čudakinje_i, ampak lahko postanejo naše_i kolegi_ce ali naše_i prijatelji_ce, tako kot so postale_i meni junaki_nje filma.
Helena Vuković, nastopajoča
Kako se je začelo tvoje sodelovanje z Milino?
Milino sem spoznala na začetku svoje tranzicije. S sodelavkama je razvijala zamisel, da bi ovekovečile transrevolucijo v Srbiji, ki se je začela leta 2015 s primerom majorke Helene, torej mene.
Kako si bila aktivna v procesu realizacije filma?
Sodelovala sem pri ustvarjanju filma in zelo mi je žal, da nekaterih delov ne bomo videle_i zaradi grdobije nekaterih bivših Milininih sodelavk, vendar je bilo čudovito delati z Milino in njeno filmsko ekipo. Ovekovečile_i so zelo pomembne trenutke mojega življenja.
Zakaj je pomembno prikazovati zgodbe transspolnih oseb na filmu?
Zelo pomembno je, da se o tem govori in zagotovi ustrezne informacije o transspolnih osebah, saj ne živijo na isti način. Vsak_a je posameznica_k s svojimi izkušnjami in potmi. Pomembno je prikazati, da smo osebe kot vse druge, le da smo bile rojene tako, da se ne čutimo in ne obnašamo v skladu z družbenim spolom, ki nam je bil pripisan ob rojstvu le po tem, kar imamo v hlačah, in nas popredalčkal. Me hočemo biti vidne, prepoznane in priznane kot polnopravne članice družbe.
Kaj te je pri filmu motiviralo?
Predvsem to, da bi se na mojem osebnem primeru izobrazila splošna populacija in počasi spremenila pogled na manjšino transspolnih oseb.
Nastala je tudi gledališka predstava. Kdaj jo bomo videle_i v Sloveniji?
Še prej je bil posnet biografski film "Major in Helena«. Maja Bekčić Petrović, avtorica knjige, je skozi številne intervjuje in stike z mojimi družinskimi člani_cami, bivšimi ljubeznimi in prijatelji_cami prikazala moje življenje od otroštva do danes. Nato je mladi igralec Aleksa Jovčić ustvaril istoimensko monodramo, ki je na sporedu v gledališčih v Novem Sadu in Beogradu. Povabite nas in pridemo v Slovenijo, se pa gostovanje že obeta.
Kako je javno predvajanje vplivalo na tvoj vsakdan?
Ne želim zveneti prevzetno, a od leta 2015 naprej sem imela veliko intervjujev in gostovanj v oddajah in dokumentarcih. Naučila sem se živeti s tem. Ko svoje življenje postaviš na pladenj zaradi višjega cilja in splošnega dobrega, potem ti nisi več samo ti, temveč orodje, s katerim manjšina nagovarja večino in vse to pomaga tej majhni skupnosti. Film Ex You prikazuje tri zgodbe; vsaka je tudi specifična. Že to, da je film zmagal na festivalu v Pragi, in da ste nas povabile_i, v Ljubljano, kaže, da smo naredile_i dobro delo za skupnost.
Suzana Tratnik