en

Kako dolgo je trajal proces ustvarjanja filma in kaj je bil navdih zanj?

Name so naredili velik vtis filmi in avtoportreti Petra Berlina (gejevske porno zvezde iz San Francisca v 70-ih).  Spraševal_a sem se, zakaj cis moški s tako lahkoto izvedejo določene stvari, ne le pri seksu, in zakaj je nekaterim osebam, ki so bile socializirane kot ženske, to tako težko. To me je zelo zanimalo, ker sem nebinarna oseba, ki je bil_a socializiran_a kot lezbijka. Na začetku sem želel_a narediti fotoknjigo o narcizmu in ljubezni do sebe, a zadeva je kmalu postala tako zanimiva, da sem želel_a izvedeti več o protagonistih. Odločil_a sem se, da naredim še dokumentarec. Trajalo je 3 leta od zamisli do končanega filma ter fotoknjige, ker sem vmes snemal_a še kratke filme in ker je bilo treba zaslužiti denar za stroške produkcije in življenje.

Kako ste se povezali s protagonisti in kako ste jih izbrali?

Nisem naredil_a javnega razpisa. Odlično se mi je zdelo, da sem bil_a lahko selektivna_en in za sodelovanje vprašal_a prijateljice_e, ki so se mi zdele_i zanimive_i. Všeč mi je bilo, da se nihče ni mogel vmešavati v projekt in spreminjati vsebino ali selekcijo protagonistov. To je velika prednost snemanja zasebno financiranega filma.

Mit o Narcisu je implicitno in eksplicitno kvir – Narcis zavrne moškega snubca in je za kazen obsojen na to, da se zaljubi v lasten odsev, odsev moškega – bi po snemanju filma lahko Narcisa oklicali za kvir ikono? Dojemate narcizem manj negativno?

Zame ima mit bolj gejevske in manj kvirovske konotacije. Osebam, ki so bile socializirane kot ženske, narcizem ni le nedovoljen, še kaznovane in patologizirane so zaradi njega, tradicionalno bolj kot moški*. Ne morem se spomniti kvir, ne-gejevskih oseb iz umetnostne zgodovine, zato Narcisa dojemam bolj kot fascinantno gej ikono. Zanimiv je pogost pojav gejevskih parov, kjer sta si partnerja tako podobna, da se zdita kot brata ali celo dvojčka. Pri lezbijkah je to manj pogosto. Želel_a sem, da ima Narcis/narcizem bolj kvirovsko in manj negativno noto v mojem filmu – tudi bolj ženstveno! Pozitivni narcizem je lahko izjemen vir moči in želim, da bi ga doživljali vsi, ki imajo težave s svojim notranjim in zunanjim odsevom.

V filmu poveste, da ste bili na uličnem sejmu Folsom. Kakšna je bila ta izkušnja (še posebej, ker ta dogodek obiskujejo predvsem cis moški geji)?

V filmu je prizor s sejma Folsom Europe, na katerem sva bili_a z Majo Buhmann, ki sem jo_ga tudi intervjuval_a. Vsako leto obiščem sejem, ko sem v Berlinu. Izkušnje so različne, a mnogo cis gejev pozdravlja prisotnost ljudi, ki to niso. Na primer, zaradi mojega transmaskulinega in nedoločljivega izgleda sem jim zanimiv_a in ne počutim se le kot gledalka_ec. Kljub temu se mi zdi, da nekatere živciram: če me vidijo kot žensko/lezbijko, je komunikacija povsem drugačna. Večkrat sem bil_a v vrvežu potisnjen_a ob stran »po nesreči«. Ne smemo pozabiti, da je na žalost še vedno veliko mizoginije in lezbofobije v gejevski skupnosti. Zdi se mi, da zato veliko BDSM kvir oseb s težavo obišče ta dogodek.

V filmu govorite o tem, da se družbeno gledano osebe, ki niso cis moški, a imajo moški izgled, ne dojema kot privlačne ali erotične.  Zakaj se vam zdi, da ti predsodki obstajajo (tudi v kvir skupnosti)?

Konec koncev živimo v patriarhatu. To pomeni, da so ženske* na splošno manj vredne od moških*. Moški* so subjekti in ženske* so »njihovi« objekti. Mimogrede, v zapisu namenoma uporabljam zvezdico: trans moški so po tranziciji nagrajeni z moškimi privilegiji, ki prej niso bili dosegljivi, a le če povsem pass-ajo. Trans ženske izgubijo te privilegije. Patriarhat jih kaznuje zaradi njihove tranzicije in ker so ženske*. Patriarhat tudi določa, kako moramo izgledati. Ključna besedna zveza: moški pogled. Lezbijke, ki se upirajo splošnim lepotnim normam in zato razvijejo lastne erotične kode, so bile vedno osovražene in kaznovane: pred Stonewallom so bile v Ameriki lezbijke v moških oblačilih lahko aretirane. Na policijskih postajah pa so se vedno dogajali spolni napadi in nadlegovanje. Še danes skoraj v vseh kulturah obstajajo slabšalni izrazi za ženske, ki vizualno »izstopajo« in se upajo izražati z moškimi potezami. Gejevska skupnost ni odporna na mizoginijo in lezbofobijo, kar se pozna pri pomanjkanju solidarnosti in, na primer, razdelitvi LGBTIQ javnih sredstev. Tisti z močjo in privilegijem branijo svoj položaj. Nenadoma geji in lezbijke (in druge kvir osebe) niso več na istem. Moški in ženske se postavijo drug proti drugemu. Tu, v Berlinu, se je v zadnjih letih lezbijke zaničevalo zaradi njihovega izgleda, namesto da bi pogovori ostali na strokovnem nivoju, kar me je zelo presenetilo in razočaralo.


Pino Pograjc