en

Festival LGBT filma letos praznuje 35. obletnico prve edicije, ki se je leta 1984 zgodila pod imenom Magnus. Festival je bil v tistih časih kurioziteta – nihče si verjetno ni predstavljal, da se bo prvi evropski LGBT filmski dogodek zgodil ravno v Jugoslaviji, je pa specifična vmesna pozicija stare države pomenila, da je festival lahko privabil goste in filme tako z Vzhoda kot tudi z Zahoda stare celine. Ker so bili časi drugačni, cinefilstvo pri nas pa na vrhuncu, mu je uspelo pritegniti tudi raznoliko domačo publiko vseh seksualnosti in spolov, dokler že leta 1987 ni bil medijsko izpostavljen, češ da privablja v državo rizično skupino, ki naj bi širila hiv virus. Eden od letošnjih filmov festivala, Lezbe kamera akcija, prikaže ravno to burno zgodovino boja za prostore in LGBT+ (v tem primeru predvsem lezbične) reprezentacije ter deluje kot vzporedni komentar zgodovine našega festivala. Preden je LGBT+ populacija dobila svoje filme in festivale, so morale_i gledalke_ci odraz svojih življenj iskati v delih, v katerih so bile_i v najboljšem primeru tarče posmeha, v najslabšem so umirale_i na najbolj brutalne načine, a hkrati so se učile_i filme vzeti za svoje ter jih najprej s pomočjo svoje domišljije, pozneje pa s filmsko kamero z maščevanjem in brezkompromisno preoblikovati v LGBT+ dela.

35 let pozneje lahko zato gledamo plejado LGBT+ življenj, z njimi potujemo skozi različne prostore in časovna obdobja, se z njimi smejimo, mislimo, plešemo in včasih trpimo. In če že govorimo o časovnih popotovanjih, ne moremo mimo Virginie Woolf in njene_ga Orlando_a, verjetno najbolj znamenitega časovnega popotovanja osebe, ki za nameček na sredi svoje poti menja spol. Ozadje nastanka znamenitega romana, ki ga je napajala strastna afera med eno največjih avtoric 20. stoletja in svobodomiselno aristokratinjo Vito Sackville-West, prikaže letošnji festivalski film Vita in Virginia. Filmu – kot poklon v svojih delih eksperimentalni Virginii – ne manjka inovativnosti, predvsem v izboru glasbe, ki ustvarja specifično atmosfero obdobja.
Izrazita glasba, s katero nas film posrka v zgodbo, je kot rdeča nit prisotna v več letošnjih delih: intriganten gruzijski nagrajenec Sarajeva, In potem sva zaplesala, v ritmu bobnov spremlja mladega plesalca Meraba, ki poskuša priti v elitni Gruzijski nacionalni ansambel. A spolno rigiden gruzijski ples se ne sklada z Merabovo mehkobo gibov, ki skozi celoten film do izjemnega zaključka fizično opozarjajo na počasno spremembo v plesalcu, ki odkriva svojo seksualno identiteto. V prisrčnem filipinskem mladinskem filmu Billie in Emma upornico Billie in nosečo odličnjakinjo Emmo združi začetniško nerodna kitarska serenada. Song Lang pa je vietnamski poklon Saigonu osemdesetih, v katerem se romanca med Dungom, lokalnim gangsterjem in pobiralcem dolgov, ter pevcem Linh Phungom odvije na kulisi tradicionalne potujoče opere Cai-luong. Filmu uspe spretno vzporejati vizualno in vrednotno ločena svetova: vietnamske retro ulice, kjer Dung nasilno pobira dolgove, in barvito performativnostjo opere, ki opeva tragične romance in objokuje ločene ljubimce.
Privlačen in visoko stiliziran retro kič najdemo še v enem letošnjem filmu, skrivnostnem trilerju Nož v srce. Zgodba se dogaja leta 1979 v Parizu, spremlja pa režiserko gejevskih porničev Anne, ki poskuša z novim filmom ponovno osvojiti svoje bivšo dekle, montažerko Lois. A ko se Anne projekta loti, začne nekdo ubijati njene igralce, film pa se prevesi v mrzlično iskanje skrivnostnega morilca.
Letošnjo festivalsko selekcijo ponovno zaznamuje močno latinskoameriško zastopstvo, od koder v zadnjih letih prihaja vrsta inovativnih LGBT+ del: otvoritveni film prihaja iz Brazilije, ki je z zadnjo vlado doživela val tradicionalizacije in nasilja nad LGBT+ osebami. Greta (2019, Armando Praça) je intimen film o gejevskem medicinskem bratu, Pedru, ki skrbi za hudo bolno trans-spolno prijateljico Danielo, vmes pa najde stik z obsojenim moškim na begu. Film počasi razgrinja občutke osamljenosti likov, ki pa najdejo intimnost nepričakovano; podobno pa se brez odvečnih besed zbližata osebnostno nasprotna sostanovalca v argentinskem delu Svetlolasec. Gvatemalski Tresenje preizprašuje tradicije in ustvarja zadušljivo atmosfero, v kateri se znajde protagonist Pablo. Ta živi v prestolnici, je poročen in ima dva otroka. Ko pove, da se je zaljubil v moškega, se njegovo življenje v tradicionalni katoliški državi iztiri, Pablo pa je prisiljen pristati na cerkveno konverzijsko terapijo. Jaz nemogoče pa je zgodba o zamolčanosti interspolnosti. Mlada šivilja Ariel po boleči prvi seksualni izkušnji začne odkrivati resnico glede svojega rojstva, telesa in identitete.
Velikokrat spregledana tema interspolnosti in nasilja spolne binarnosti se pojavi še v dokumentarcu Brez predalčkanja, v katerem interspolne osebe v svojih dopisovanjih in srečanjih govorijo o izkušnjah prisilnih »normalizacijskih« operacij njihovih teles ter o različnih spolnih in seksualnih definicijah. V dokumentarnih filmih navadno dobijo svoj glas najbolj marginalizirane identitete v družbi in sami LGBT+ skupnosti; letošnji izbor festivalskih filmov v tem ni izjema: Obmejne ptice nas popelje v Jordanijo, kjer bivajo LGBT+ osebe – gej imam, trans najstnica, iraški begunec in lezbična aktivistka – v nekakšnem limbu med tradicijo, grožnjami s smrtjo in željo po svobodi. Mavrični oče osvetli očete LGBT+ ljudi na Kitajskem, Calalai indonezijsko ljudstvo Bugis, ki binarizem moškosti in ženskosti zaobide s svojo klasifikacijo petih spolov, Queer Japan pa naslika barvito raznolikost LGBT+ scene in umetnosti v državi vzhajajočega sonca.
Obrobnim temam in riskantnim podobam se ne izognejo niti igrani filmi letošnje selekcije: francoski celovečerec Divji je seksualno ekspliciten film o mladem seksualnem delavcu in njegovem iskanju emocionalne vezi z drugimi, nizkoproračunski eksperimentalni film berlinskih seksualnih delavk_cev, Žalostne hribovke, pa govori o seksualni politiki, patriarhatu in kapitalizmu preko bizarne zgodbe o izoliranih dekletih, ki nekje v hribih snemajo unikatne porno vsebine in jih predvajajo preko spleta.
Če smo članek začeli z delom Lezbe kamera akcija, v katerem režiserke, med drugim letos preminula babica lezbičnega filma, Barbara Hammer, premišljujejo o svojih začetkih in boju za podobe, se zdi, da je leto 2019 obrodilo sadove dolgoletnega dela pionirk. Uveljavljena ustvarjalka Céline Sciamma je letos v Cannesu dobila Queer palmo in nagrado za najboljši scenarij za svoj film Portret goreče mladenke, ki ga bo mogoče videti tudi na našem festivalu. Vizualno osupljiva pripoved o slikarki in njeni portretiranki se odvije na kulisi neukrotljivega morja, simboličnemu nasprotju jasno določenih življenj žensk v 18. stoletju. Lezbične podobe v igranih filmih poleg že omenjenih del zastopata še avstrijski film Tla pod nogami, o ženski, ki si kariero gradi z učinkovitostjo stroja, dokler je ne dohiti družinska bolezen, in romunski film Pogovori o tisti punci, o dveh dekletih, ujetih med medsebojno privlačnost na eni in breme romunske homofobije na drugi strani.
Po 35 letih se spodobi, da gre letošnji pogled nazaj v čas začetka festivala Magnus in svetovne krize umiranja zaradi aidsa: prikazani nizkoproračunski film Buddies (1985) je prvi celovečerec, ki je načel tematiko aidsa, njegov režiser, Arthur J. Bressan Jr., pa je dve leti po izidu filma tudi sam podlegel bolezni. Film je bil odziv na hollywoodsko izogibanje temam homoseksualnosti in bolezni, ki je do takrat vzela že vrsto življenj. Letošnji nabor filmov kaže, da smo od takrat prišli daleč: tri desetletja pozneje so si LGBT+ osebe v svoji polikani različici izborile prostor v mainstreamu, a hkrati življenja tistih, ki se rigidnim kategorijam družbe ne prilagodijo zlahka, ostajajo zamolčana. Tako LGBT+ filmski festivali ter nenehen boj za reprezentacijo in prostore ostajajo nujni, saj zagotavljajo, da svoj odsev v filmih in prostore druženja najdejo tudi najbolj odrinjeni.
 
Jasmina Šepetavc