en

Pripoved ni osnovana na udarnem prikazovanju lezbijk v družbi, temveč gre za zelo osebno doživljanje in kreiranje odnosa. Čemu odločitev za takšno senzibilno in osebno zgodbo?

Zanimal me je spektakel navadnega, vsakdanjega. Včasih je film zabava in LGBTQ+ filmi so tudi lahko zabavni, s karakterji, večjimi od samega življenja, in z grandioznimi zapleti. Jaz pa sem ciljal na banalnost odnosa med dvema osebama, ki se privlačita. Ne borita se proti velikemu antagonistu, temveč z majhnimi napakami in s šibkostmi, ki so del vsakega človeškega življenja.

Film ni klasična coming out zgodba, marveč pripoved o odnosu med glavnima protagonistkama. Bi lahko razložili, zakaj takšna zgodba lezbičnega para?

Ker sem slišal veliko takih zgodb ali sem jim bil priča. Ni lahko priti do točke razkritja v državi kot je moja. Mnogo ljudi je prehodilo dolgo pot in mnogi niso prišli do cilja. Zgodba v filmu se zgodi ravno nekje na tej poti.

Osebi različno sprejemata in izkazujeta spolno usmerjenost. Kako je bilo to pomembno za dinamiko zgodbe?

To je bila ena od glavnih premis filma. Napetost med njima, kaj si želita in kaj potrebujeta druga od druge in vse kulturne razlike med njima. Ena od njiju prihaja iz srednjega razreda in je odraščala v prestolnici, druga prihaja iz majhnega in zelo konservativnega mesta na severu. Za eno je zelo naravna stvar razkriti se, za drugo pa je to nekaj, kar si je nemogoče predstavljati.

Je bilo to ključno za prikaz sprejemanja LGBTIQ skupnosti v Romuniji?

“Nujno” je malo pretirana izjava. Transformacija takšne vrste potrebuje čas in veliko dela. In film je na koncu dneva pač samo film. Seveda je film lahko del gibanja in prispeva k družbenim spremembam. A občasno potrebujemo več kot pa samo delo umetnosti.

Film je posnet precej amatersko, kar je vizualno zanimiva odločitev.

Veliko zgodb se je tako kot ta v Pogovorih o tisti punci dogajalo v ozadju. Socialni mediji zares ponujajo ljudem nekakšno intimnost, varen prostor za začetek pogovora. Skype ali facebook pogovor ni sicer nujno topel, vendar ponuja nekomu varnejši prostor kot pa v javnosti.

Film ste ustvarjali skupaj s soscenaristkama Ano Ivan in Deniso Nito. Kako bi opisali delo in proces nastajanja zgodbe?

Predlagal sem strukturo in grob osnutek filma in tako smo pričeli delati na tem. Ana in Denise sta imeli osebno izkušnjo, ki je bila tesno povezana z vsebino zgodbe in tako sta obogatili končni scenarij. Pomagali sta mi, da je film stvaren v romunski realnosti.