en
Intervju

Popo Fan in kitajski queerovski film

Pogovarja se: Suzana Tratnik

Zakaj si začel delati filme? Si študiral režijo na univerzi?

Študiral sem na Filmski akademiji v Pekingu. Toda po resnici povedano, nisem odraščal s filmi. V otroštvu sem si želel postati pisatelj. A slišal sem, da se med študijem filma lahko izognem učenju matematike, pri kateri sem bil zelo slab. Tako sem prišel na filmsko akademijo v Pekingu. Čeprav sem na akademiji veljal za zelo filmsko izobraženega, sem v resnici prvi dve leti dvomil o svojem zanimanju za film. Vse dokler nisem odkril neodvisnega queerovskega filma in z njim svojo ljubezen do tovrstnega žanra.

Zelo kmalu si se razkril kot gej. Si imel veliko težav z okoljem, družino ali pri delu s filmi?

Imel sem zelo hude težave s profesorjem na univerzi, ki me je vrgel iz predavalnice. In nekaj manjših prepirov s kolegi. Sicer pa je bilo tisto okolje razmeroma strpno. Družini sem se razkril leta 2009. Na začetku je bilo, kot da bi vrgel bombo, počasi pa so me začeli razumeti. Niso ravno blazno navdušeni glede moje varnosti kot ustvarjalca queerovskih filmov, cenim pa, da me v zvezi s tem nikoli ne obremenjujejo.

Postal si tudi aktivist — si imel kakšno podporo starejših filmarjev? Te je morda podprl Cui Zi’en (videli smo nekaj njegovih filmov)?

Delal sem z mnogimi kolegi, Cui Zi’en je eden od njih, saj je močno vplival name že v času mojega študija. Drugi pa je Xiaogang Wei in njegove_i sodelavke_ci pri Beijing Gender; skupaj sva delala
na nekaj filmskih projektih in tudi univerzitetno queerovsko delavnico. Ker pa zdaj živim v Evropi, sem spoznal tudi druge filmarke_je/umetnice_ke, kot je recimo Shulea Cheang, queer pankerica s Tajvana. Delal sem za njen prispevek na Beneškem bienalu in to je bila nepozabna izkušnja, od nje sem se res veliko naučil.

Si bil seznanjem z LGBT filmi iz drugih držav in kako si jih našel in si jih ogledal?

Zelo rad imam Rainerja Wernerja Fassbinderja. To je eden od razlogov za to, zakaj se počutim tako zelo povezan z nemškim filmom in kulturo. Kakšna škoda je, da ko danes omeniš Fassbinderja, večina ljudi pomisli na Michaela “Fessbinderja”. Sem tudi velik oboževalec tajvansko-malezijskega filmarja Tsaia Ming-lianga. V queerovskem filmskem svetu pa resnično občudujem Honga Sang-soja kot zelo produktivnega in ustvarjalnega režiserja, in Nadine Labaki,
ki pogumno odpira vprašanja v svoji domovini Libanonu.

Zadnja leta veliko potuješ. Si imel kakšne težave s kitajskimi oblastmi? Kako dobiš finančna sredstva za svoje filme, ki zagotovo niso državna?


Ne veliko, haha. Drugega ne morem reči. Svoje filme financiram zvečine s sodelovanjem NVO-jevpa tudi posameznih donatorjev. Želim si, da bi nekega dne lahko dobil državno podporo doma, upam, da se bo to zgodilo, dokler sem še živ.

Mi lahko poveš več o Beijing Queer film festivalu?

To je underground dogodek, zasnovan leta 2001, ki je nepričakovano obstal vse do danes. Z izjemno radikalnim queerovskim demokratičnim vodenjem smo dve desetletji igrali gverilsko igro z oblastjo. To je najdlje trajajoči neodvisni filmski dogodek na Kitajskem.

Lani si živel v Berlinu. Si imel nemško štipendijo in kaj si tam počel?

Tukaj bi rad naredil celovečerni film o azijski queerovski skupnosti, ki pa ga je izjemno težko financirati, kajti v družbi resnično primanjkuje zavedanja o raznolikosti. Tako sem pač zmanjšal svoj cilj na nekaj začetnih kratkih filmov.

S čim se ukvarjaš sedaj in kaj bi si želel početi v prihodnosti — in kje? Boš delal na Kitajskem ali bi raje ostal na Zahodu?


Kratkoročno upam, da mi bo uspelo končati dva kratka filma leta 2020. Potem bom videl, ali bom lahko pridobil sredstva za celovečerec. To je vedno vprašanje, česa se bom lotil potem. Toda všeč mi je ta vprašaj, ker pomeni veliko možnosti. Kot eno od možnih destinacij bi rad proučil tudi Slovenijo, če koga zanima, da bi me angažiral? (Čas za reklamo, lol.)