en

Portret mladenke v ognju (Francija, 2019)

Režija: Céline Sciamma

Scenarij:  Céline Sciamma

Igralke: Adèle Haenel, Noémie Merlant, Luàna Bajrami, Valeria Golino

Če smo v prvencu Sciamme Vodne lilije spremljali kako si najstnice predstavljajo, da jih gleda družba, v Portretu mladenke v ognju gledamo, kako ženska gleda drugo žensko. Tudi tokrat v glavni vlogi nastopa zdaj že izkušena in prekaljena Adèle Haenel, Sciammina muza (in bivša partnerka) je izvrstna kot Héloïse, ki se vrne iz samostana, da bi pozirala za portret namenjen njenemu snubcu.

To je film, ki vas bo počasi, a vztrajno prikoval na filmsko platno, tako s slikovito prezenco bretonske skalnate obale z bučanjem valov kakor s pretanjeno vrhunsko igro glavnih igralk, ki pred nami in v nas zarisujeta pokrajino njunih čustev in nezadržne privlačnosti druga do druge.

Film je estetska in čustvena poslastica ter lekcija iz strasti in želje. Če še enkrat potegnem vzporednico z začetno primerjavo: če smo imeli v Vodnih lilijah opraviti z nadzorovanim okoljem bazena in družbeno percepcijo glavnih junakinj, imamo v Portretu mladenke v ognju opraviti s silovito naravo ter prvinskimi čustvi glavnih protagonistk, ki se upirata družbeni percepciji žensk, a le delno uspeta. Njuna ljubezen, čeprav nekajkrat konzumirana, je od takrat dalje posvečena zgolj spominu in hrepenenju. Tako gotovo ni naključje, da je glavni junakinji ime Héloïsa, ki je prišla iz samostana, da bi se poročila. Héloïsa je namreč francoski simbol za neuslišano ljubezen med bogato Héloïso d'Argenteuil, ki je odšla v samostan in filozofom Abelardom, ki sta si v 12. stoletju pisala pisma, v katerih sta se goreče in hrepeneče spominjala svoje ljubezni do konca njunega življenja in kar je Rousseau upodobil v svojem romanu v pismih Nova Héloïsa ali Julija. Francoska Héloïsa je simbol neuslišane ljubezni kot angleška Julija Capulet.

Hkrati se zdi, da je Sciamma želela 'ugovarjati' nazornemu prikazovanju ženske seksualnosti, kakor jo vidijo moški, denimo Kechiche v filmu Adelino življenje, saj v filmu ne prikaže enega celega prizora seksa, vendar nazorno čutimo strast in poželenje med obema junakinjama in si z lahkoto predstavljamo kaj počneta med rjuhami. To pa zato, ker ji gre za prikaz 'globoke' strastne ljubezni, ki v nas ostane za vse življenje ali kakor je Sciamma povedala v enem od intervjuju: „Želela sem napisati ne le spomin na ljubezensko zgodbo, film, posvečen ljubezni …, ampak predvsem politiko in filozofijo ljubezni“. In v filmu nedvomno prepoznamo ideje belgijske filozofinje Irigaray, njene ideja spekuluma in nenazadnje s pošiljanjem Héloïsinega portreta bodočemu snubcu prepoznamo Irigarayevo idejo žensk kot blago na trgu in čemur se želi Sciamma upreti. Film, ki je estetsko in vsebinsko dovršen, si je nedvomno zaslužil nagrado za najboljši scenarij in kvir palmo v Cannesu.