en

V letošnjem otvoritvenem filmu LGBT SLO 1984 (2022), ki prikaže bogato in nemalokrat turbulentno zgodovino slovenskega LGBT+ gibanja, najdemo sceno, v kateri dolgoletna LGBT+ aktivistka in selektorica Festivala LGBT filma, Suzana Tratnik, govori na prvi paradi ponosa v Slovenj Gradcu. Ta se je zgodila leta 2020, devetnajst let po prvi paradi v Ljubljani, a še vedno se najdejo pripadniki večinske družbe, ki vsakoletne LGBT+ parade, festivale, literarna branja in podobne dogodke spremljajo od zunaj in jim njihova funkcija za manjšine ostaja enigma. Tako, pravi v govoru Suzana, jo  vedno znova kdo vpraša, na kaj so pripadnice_ki LGBT+ sploh lahko ponosni? Ona jim bojevito odgovarja: »Ponosna sem na to, ker se mi v tej družbi ni utrgalo.« 

Posebna bojevitost in trdoživost je potrebna, da živiš v družbi, ki ni narejena zate, in da jo počasi, nemalokrat z velikimi napori in z osebnimi žrtvami spreminjaš na bolje. LGBT SLO 1984 je ključen filmski dokument, ki beleži ustanovitev in spremembe slovenskega LGBT+ gibanja v skoraj štirih desetletjih. In v tej štiridesetletni zgodovini sprememb najdemo eno kontinuiteto – filmski festival. S spremljanjem filmov je gibanje artikuliralo nove ideje, odkrivalo skrite zgodovine, sanjarilo o boljšem jutri. Ne samo v Sloveniji: letošnji film Peter von Kant (2022) francoskega režiserja Françoisa Ozona je denimo poklon odkritega gejevskega režiserja kvir filmski ikoni (Rainerju Wernerju Fassbinderju) in njegovi danes kultni klasiki kvir filma (Grenke solze Petre von Kant, 1972). In ta hommage raznolikosti in pomembnosti LGBT+ preteklosti sploh ni edini, letošnji nabor filmov se namreč večkrat najde navdih v arhivih LGBT+ filmov, knjig, arhivskih materialov …, ki sestavljajo korpus bogate alternative kulture.

Letošnji izbor nas tako ponese v mračno obdobje LGBT+ zgodovine, čas druge svetovne vojne: najprej z odmevnim filmom iz devetdesetih, Bent (1997), posnetim po romanu in resnični zgodbi zapiranja gejev (in drugih LBT+ oseb) v nemška taborišča. V filmu, ki je postal tekom let že klasika, odmevna igralska imena (med njimi kralj rocka Mick Jagger) poustvarijo kontrast živosti LGBT+ scene na eni in groze smrtne obsodbe zaradi seksualne identitete na drugi strani. V brezupnem kraju nemškega taborišča se znajdeta tudi glavni junakinji izjemnega dokumentarca Nelly&Nadine (2022). Tam kljubujoče usodi smrti odkrijeta moč umetnosti za preživetje neopisljive izkušnje, druga v drugi pa najdeta življenjsko ljubezen. Četudi je kataklizma vojne izhodišče filma (ustvarjalci so obraz ene od žensk našli med množico na starih posnetkih rešenih ujetnic taborišča), se prava zgodba začne šele po vojni. Skozi stare fotografije, domače posnetke in efemerne vsakdanje geste filmanih oseb spremljamo, kako sta si ženski navkljub travmam preteklosti in obsodbam okolice uspeli ustvariti svoje zatočišče, ki sta ga delili s skupino drugih nekonvencionalnih prijateljev.

Spremembe odnosov do LGBT+ oseb največkrat niso podrejene hipnim prelomom vojne in katastrof, temveč sendimentarnim plastenjem bojev in druženj, gradnjo prostorov solidarnosti in vidnosti skozi dneve, mesece, leta, desetletja. Dokumentarni film Esther Newton me je naredila lezbijko (2022) se denimo potopi v življenje in delo antropologinje Esther Newton, ki je z vpeljevanjem LGBT+ tematik v svoje življensko delo za vedno spremenila akademsko disciplino, premostila akademske heteronormativne predpostavke in navdihnila niz novih raziskav LGBT+ življenj. Gateways Grind (2022) pa osvetli preteklost legendarnega londonskega lezbičnega kluba, ki je služil kot zatočišče generacijam družbenih »odpadnic_kov« in se je pojavil tudi v kultnem lezbičnem filmu Ubijanje sestre George (1968). Mimogrede, slednjega si bo mogoče ogledati tudi na letošnjem festivalu v programu OFF.

Festivalski program kaže, da sodobna LGBT+ filmska produkcija ni bila še nikoli tako živa, kot je danes. Izbrane kratke, dokumentarne in celovečerne filmske podobe nas bodo letos ponesle skozi raznolike čase in kraje: Strah me je, torero (2020) nas transportira v Čile leta 1986, v čas Pinochetove diktature, kjer se v vrtincu turbulentnih političnih dogodkov znajde ostareli transvestit La Loca, čeprav vse revolucije take, kot je sam, pušča ob strani. V filipinskem filmu Big Night (2021) vidimo, da je nasilen lov na uživalke_ce drog, ki ga je v zadnjih letih spodbujal Dutertejev režim, lahko doletel tudi druge »moteče« prebivalke_ce. Mladi lastnik kozmetičnega salona Dharna se znajde na zloglasnem seznamu in poskuša dokazati svojo nedolžnost, preden bo prepozno. Temo, kako ne le preživeti v konservativnih, sovražnih in/ali obubožanih okoljih, temveč najti v življenju svoje prostore in ljudi, male utopije smisla in veselja, nadaljuje več del letošnjega festivala. Pakistanski Joyland (2022) govori o sinu stroge patriarhalne družine, ki se na skrivaj zaposli v erotičnem gledališču in se tam zaljubi v trans plesalko Bibo. V odličnem gruzijskem filmu Vlažen prod (2021) po smrti dedka njegova vnukinja pride v zadušljivo vasico, kjer je bival, in nadaljuje osvoboditev od spon družbenih pričakovanj, ki so celo življenje omejevale dedka. Korejski Daljni kraj (2021) se odvija na podeželju, kjer se skrivnostni Jin-woo s svojo nečakinjo Seol ustali na ovčji farmi. Podeželje je varno zatočišče pred preteklimi izkušnjami homofobije in družinskimi travmami, celo idilično gnezdo ljubezni, dokler Jin-wooja ne izsledi sestra. V simpatičnem nadrealističnem filmu Trije turobni tigri (2022) gledamo vsakdan mladih in revnih kvir prijateljic_jev, ki tavajo po São Paulu in iščejo svoje kotičke mesta, si izmenjujejo izkušnje in zgodbe ter kolektivno slikajo drugačno podobo sodobne Brazilije od tiste, ki jo zaznamuje podivjani patriarhalni kapitalizem zadnjih let. V filmu Bestički (2021) najdeta glavni junakinji zatočišče pred tekmovalnimi bandami prijateljic in homofobijo pariškega predmestja na strehi svojega bloka, v švedsko-norveški koprodukciji Samo na izi (2022) pa Joanna, ki si ne more privoščiti tablet za svoj ADHD, kaotičnost svojih misli uspe pomiriti samo v varnem zavetju simpatije Audrey. V ganljivem dokumentarnem filmu Alis (2022) pa zapuščena dekleta, ki so pristala v dekliškem domu v Bogoti, dobijo nalogo: zamisliti si morajo fiktivno prijateljico Alis in govoriti o njenem življenju. Skozi namišljeno prijateljico uspejo dekleta predelati svoje pretekle travme in si predstavljati boljšo prihodnost, kot jim je odrejena: »Alis bo najsrečnejša ženska na svetu,« reče eno od deklet.

Našteti filmi in vsi drugi, ki si jih bo mogoče ogledati na festivalu, pričajo o pomenu varnih prostorov, skupnosti in umetnosti ne le za preživetje, temveč za obogatitev življenja. Festival je lahko ponosen, da je prestal spremembe oblasti, homofobične in transfobične napade, dvome o potrebi po njegovem obstoju, obtožbe o getoizaciji, vsa rezanja finančnih sredstev, zapiranje starih prostorov in iskanje novih, odhode sodelavk_cev in prihode novih sil … predvsem pa je lahko ponosen, da je generacijam gledalk_cev pomagal, da so preživeli to (utrgano) družbo in si lahko zamišljali drugačne svetove.

Jasmina Šepetavc